V letu 2024 je dr. Milko Mikola napisal spomine in jim dal naslov Spomini na moje raziskovanje komunističnega nasilja v Sloveniji. V njih je na začetku opisal dogodke iz svoje mladosti, ki so ga bistveno zaznamovali. Kot izrazito resnicoljubna osebnost je večkrat prihajal v spore v okolju, kjer je delal. Večkrat je bil sam proti drugim. Ves čas ga je »reševala« njegova delavnost. Neumorno je raziskoval, veliko časa preživel v arhivih in do podrobnosti spoznal, s kakšno ideološko pošastjo smo bili Slovenci soočeni od leta 1941 naprej.

Najprej je raziskovalni napor usmeril v povojno komunistično nasilje. Pri tem se je začel seznanjati tudi z medvojnim, kar je bistveno za razumevanje vsega v Sloveniji, tako v desetletjih po vojni, kot tudi še danes.

Številna področja iz obdobja komunizma so neraziskana

Napisal je številne knjige o komunističnem nasilju (deset knjig, še deset zbornikov dokumentov, številne prispevke v zbornikih ter vrsto prispevkov in člankov v različnih medijih), ki bodo za vedno ostale kot neizčrpen vir soočenj ter spoznanj o našem včeraj in danes, kot tudi vir mnogih raziskovanj, ki čakajo naše zgodovinarje. Prav nepojmljivo je, koliko tem bi bilo treba še raziskati, vendar večina zgodovinarjev krčevito sili vstran od njih. Ob tem naj povem, da je napisal veliko hudih in bridkih dogodkov, s katerimi se je moral soočiti in spopasti, vendar je tudi marsikaj zamolčal, še posebej iz obdobja, ko je od leta 2005 deloval v sektorju za popravo krivic, ki ga je takratni pravosodni minister dr. Lovro Šturm ustanovil zaradi morečega spoznanja, da komunističnih zločinov zgodovinarji ne raziskujejo. Sektor, ki so mu kasneje spremenili ime v Študijski center, je torej ustanovil izključno zato, da bi zgodovinarji, zaposleni v njem, raziskovali, potem pa tudi publicirali študije in knjige o zločinih komunistov. Skoraj bo preteklo dvajset let od te želje in hotenja dr. Šturma, pa treba bridko ugotoviti, da se nekateri te teme sicer lotevajo, objavljajo tudi prispevke in knjige, vendar je tega bistveno premalo ...

Berimo torej, kaj je napisal dr. Mikola in se nad vsem tem zamislimo. (Ivo Žajdela.)

Milko Mikola s svojo zadnjo knjigo Neoprostljivo, Družina, 18. junija 2024. FOTO: Ivo Žajdela

Moje prvo soočenje s komunističnim nasiljem

S komunističnim nasiljem sem se prvič soočil že v svojih zgodnjih otroških letih. Kako nasilen in krivičen je bil komunistični režim v Sloveniji, sem najprej spoznaval skozi krivice in trpljenje, ki ga je povzročil mojima staršema, kasneje pa sem to nasilje občutil tudi na lastni koži.

Verjetno bo marsikdo, ki me pozna kot zgodovinarja, ki proučuje komunistično nasilje, presenečen, če povem, da sta moja starša med vojno sodelovala s partizanskim gibanjem, na kar sem zelo ponosen. Ponosen sem zato, ker sta v njem sodelovala izključno iz domoljubja in ker za to po vojni nista pričakovala nikakršnih privilegijev ter jih tudi nikoli nista uživala. Komunistična oblast jima je to »poplačala« s povzročanjem hudih krivic in z nasiljem, ki sem ga posredno občutil tudi jaz kot otrok.

Značilna medvojna življenjska situacija na Štajerskem

Rodil sem se 15. aprila 1946 na Grobelnem pri Šentjurju kot četrti otrok materi Tereziji in očetu Alojzu. Starša sta imela srednje veliko kmetijo. Mama, ki je izhajala iz Babne Reke pri Žusmu na Kozjanskem, je bila globoko verna ženska, medtem ko za očeta tega ne bi mogel reči, saj je bil tako kot njegov oče in moj ded Jakob bolj liberalno usmerjen. Med vojno sta bila izpostavljena hudim preizkušnjam. Aprila 1941 je bil oče vpoklican v jugoslovansko vojsko in je po njeni kapitulaciji padel v nemško ujetništvo. Nemci so ga poslali v ujetniško taborišče blizu Dresdna na Saškem, kjer je bil zaradi stradanja že povsem izčrpan. Pred smrtjo ga je rešilo to, da so ga dodelili nekemu kmetu za pomoč pri delu na kmetiji, kjer je imel dovolj hrane. Po enem letu ujetništva se je vrnil domov. Ker je pričakoval, da ga bodo slej ali prej mobilizirali v nemško vojsko, si je na nogo navezal vinski kamen, ki mu je povzročil tako hudo rano, da je bil prisiljen poiskati zdravniško pomoč pri šentjurskem zdravniku Francu Svetini. Ta je takoj posumil, da si je rano povzročil sam, da bi se izognil vpoklicu v nemško vojsko, vendar ga ni prijavil nemškim oblastem. Ker je bil dr. Svetina takrat že vključen v Osvobodilno fronto (OF), je bil verjetno prav on tisti, ki je v partizansko odporniško gibanje vključil tudi moja starša.

Pogled na del vasi Grobelno. Povsem zgoraj na gričku ob gozdu je naša nekdanja domačija. VIR: Milko Mikola

Sodelovanje v obveščevalni službi

To se je zgodilo po prihodu partizanske 14. divizije na Štajersko leta 1944. Oče je postal partizanski vodič in je partizane vodil od Grobelnega pa vse do Vitanjskega Pohorja, saj je to pot dobro poznal, ker je v teh krajih pred vojno pogosto kupoval živino. Z mojim starim očetom sta se namreč ukvarjala z nakupovanjem in prodajanjem živine. Istega leta je partizanska obveščevalna služba našo domačijo določila za svojo kurirsko javko. Poštna uradnica na Grobelnem (Cimermanova s Ponikve pri Grobelnem) je od železničarjev, s katerimi je hodila na malico v tamkajšnjo gostilno, zvedela, kdaj bodo nemški vojaški železniški transporti vozili za Italijo, in si to zabeležila, da bi sporočila partizanski obveščevalni službi. Sporočilo je nato prinesla do nas. Da bi prikrila svoj pravi namen obiska naše domačije, je prihajala s kanglico, kot da je prišla po mleko. Sporočilo je izročila moji mami, ona pa ga je potisnila v snop slame (škop) na gospodarskem poslopju za pokrivanje slamnate strehe na kozolcu. Tam, ga je prevzel partizanski kurir z vzdevkom Tugo. Na podlagi teh podatkov so nato zavezniška letala napadla nemške železniške transporte, partizani pa minirali progo.

Sebe in otroke sta izpostavila veliki nevarnosti

S tem, ker sta bila starša vključena v partizansko odporniško gibanje, sta, če bi ju kdo izdal, sebe in otroke izpostavila veliki nevarnosti. To bi se lahko zgodilo, ko je partizanski obveščevalec Tugo padel v roke gestapa, o čemer sta bila od strani partizanov obveščena. Bala sta se, da zasliševanja z mučenjem ne bo vzdržal in da bo gestapu povedal o njunem sodelovanju s partizani, kar bi zanju imelo hude posledice. Mama je za vsak slučaj že pripravila najnujnejše stvari, ki bi jih vzela s seboj, če bi nas Nemci poslali v koncentracijsko taborišče. Zahvaljujoč junaškemu zadržanju Tuga, ki kljub mučenju, ni klonil, se to ni zgodilo.

Oče Alojz Mikola. VIR: Milko Mikola

Kmalu sta spoznala, da je komunistična oblast do kmetov sovražna

Konec vojne maja 1945 je tudi za moja starša pomenil konec strahu in napetosti, ki ju je s seboj prinašala vojna. Njunega upanja, da je končno nastopil čas, ko bosta s svojo družino lahko zaživela v miru, pa je bilo kaj hitro konec. Kmalu sta spoznala, da je komunistična oblast do kmetov sovražna in da od nje ni mogoče pričakovati ničesar dobrega. Oče, ki je tisto, kar je mislil, vedno tudi na glas povedal, je oblast večkrat odkrito kritiziral, kar se ni moglo dobro končati. Kako nevarno je bilo takšno početje, se je pokazalo v primeru kmeta Franca Teržana iz sosednje vasi Zgornje Selce pri Ponikvi. Kot je razvidno iz dokumentov Okrajnega komiteja KPS Šmarje pri Jelšah, je Teržan julija 1946 na množičnem zborovanju v Šmarju pri Jelšah kritiziral postopanje oblasti s kmeti, kar ni ostalo brez posledic. Oblast je njegovo kritiziranje štela kot odkrito sovražno delovanje zoper njo in takoj ukrepala. Neke julijske noči 1946 so k njemu prišli neznanci in ga ustrelili na pragu njegove hiše. Odsek za notranje zadeve pri OLO Šmarje pri Jelšah njegovega umora sploh ni raziskoval, iz česar so domačini upravičeno sklepali, da ga je dala umoriti oblast sama.

Starša sta za komunistično oblast postala sovražnika, kar sta drago plačala

Tudi mama je odkrito izkazovala svoj odklonilni odnos do komunistične oblasti, saj kot globoko verna ženska ni mogla sprejeti brezbožnega komunizma, dodatno pa je k temu pripomoglo slabo ravnanje komunistične oblasti s kmeti. Ko so jo obiskale politične aktivistke, da bi jo pridobile za včlanitev v Ljudsko fronto in v Antifašistično fronto žensk, jih je odslovila, saj je vedela, da ti politični organizaciji vodijo komunisti, s katerimi ni hotela imeti nikakršnega opravka. S tem sta starša za komunistično oblast postala sovražnika, kar sta drago plačala. Verjetno se sploh nista zavedala, kakšnega nasilja je ta oblast sposobna, saj bi sicer verjetno ne ravnala tako, kot sta. Če bi z njo sodelovala, kot je ta od njiju verjetno pričakovala, bi lahko kot udeleženca partizanskega odporniškega gibanja uživala celo določene ugodnosti, ker pa tega nista želela, je to zanju in za vso njuno družino imelo izredno težke posledice. Čeprav sta moja starša med vojno sodelovala s partizanskim odporniškim gibanjem, je po vojni komunistična oblast med vsemi kmeti na območju Krajevnega ljudskega odbora Grobelno z njima najhuje obračunavala. Nasilja, ki sta ga od strani komunistične oblasti v prvih povojnih letih doživljala moja starša, posredno pa tudi mi otroci, se še zelo dobro spominjam, čeprav sem bil takrat še majhen otrok.

Čeprav so jo z lesenimi zapahi za vrata tolkli po rokah, verig ni izpustila

Prvi moji spomini nanj segajo v leto 1950, ko mi je bilo komaj štiri leta. Tedaj sem bil priča dogodka, ki se mi je za vedno globoko vtisnil v spomin. Tega leta je KLO Grobelno naši kmetiji določil, da mora za obvezno oddajo poleg ostalega oddati tudi par volov. Ker zaradi deževja starša nista mogla pravočasno opraviti jesenske setve, sta rok za njihovo oddajo zamudila. Oblast za to ni pokazala nobenega razumevanja in je odvzem volov nameravala izvesti z uporabo prisile. Ko so člani odkupne komisije pri KLO Grobelno zvedeli, kdaj očeta ne bo doma, so prišli, da bi vole odpeljali s silo. Vdrli so v hlev, vendar se je mama z rokami oklenila verig, s katerima sta bila vola priklenjena k jaslim, in jim to skušala preprečiti. Čeprav so jo z lesenimi zapahi za vrata tolkli po rokah, verig ni izpustila. Ko so videli, da ne bo popustila, so odšli brez volov.

Mati Terezija Mikola. VIR: Milko Mikola

Mamo so odgnali v Celje in jo zaprli

Istega ali morda naslednjega dne, tega se več ne spomnim, so po mamo prišli miličniki s postaje Ljudske milice v Sv. Juriju pri Celju (sedanji Šentjur) in jo odgnali v Celje v preiskovalni zapor. To, da je morala doma pustiti moža samega s štirimi mladoletnimi otroki, ko je bilo na polju največ dela, jo je zelo prizadelo. Dodatno pa jo je prizadelo to, da so jo zaprli v celico skupaj z ženskami, ki so bile zaprte zaradi nemorale in so se pred njo vedle skrajno vulgarno, kar je bilo zanjo, ki je bila vzgojena v krščanski morali, ponižujoče. V zaporu je ves čas jokala in molila. Na srečo javni tožilec proti njej ni vložil obtožnice in jo je po tednu dni iz zapora izpustil. Zakaj je ravnal tako, ni povsem jasno. Morda je bil seznanjen s tem, da je naša družina sodelovala v narodnoosvobodilnem boju.

Tako so komunisti ropali kmete

Slabo leto za tem (avgusta 1951) so zaradi obvezne oddaje zaprli očeta. Z mojim najstarejšim bratom sta na odkupno postajo na Grobelnem z vozom pripeljala žito, ki smo ga morali oddati. Ker žito naj ne bi bilo dovolj suho, so to na KLO Grobelno smatrali za sabotažo in so očeta ukazali aretirati. Odpeljali so ga v Celje v preiskovalni zapor, tako da se je domov z volovsko vprego vrnil samo moj brat, ki mu je bilo takrat 13 let. Javni tožilec je očeta obtožil storitve kaznivega dejanja po Zakonu o zatiranju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže. Ker je mama na posestvu ostala sama z mladoletnimi otroki, je odšla na javno tožilstvo v Celje in prosila, naj ga izpustijo. Javni tožilec ji je obljubil, da ga bodo iz preiskovalnega zapora izpustili, vendar samo pod pogojem, da bo naša kmetija prej za obvezni odkup še enkrat oddala predpisano količino žita in s tem dokazala, da obvezne oddaje ne sabotira.

Sodba Okrajnega sodišča v Celju zaradi obvezne oddaje. 1951. VIR: Milko Mikola

Zaradi odvzema žita smo otroci stradali

Ker toliko žita sploh nismo imeli, je bila mama prisiljena prositi nekega kmeta z Vrha pri Grobelnem, da nam je žito posodil. Ko smo predpisano količino žita ponovno oddali, so očeta iz preiskovalnega zapora sicer izpustili, vendar pa so proti njemu kljub temu vložili obtožnico zaradi domnevnega sabotiranja predpisov v zvezi z obvezno oddajo. Proces proti njemu je potekal 17. septembra 1951 pred Okrajnim sodiščem v Celju. Obsodili so ga na 4 mesece zapora in na plačilo 5.000 din denarne kazni, kar je bila tedaj dokaj mila kazen. Če bi mu sodišče za isto kaznivo dejanje sodilo par mesecev prej, ko še ni stopil v veljavo nov kazenski zakonik, ki je bil nekoliko milejši, bi bila izrečena kazen gotovo neprimerno ostrejša. Ker je bilo treba žito kmetu, ki nam ga je posodil, vrniti, hkrati pa zagotoviti seme za setev, smo dobesedno stradali. Kruh je imel pod ključem oče in smo ga otroci morali zanj lepo prositi.

Nikoli nismo izvedeli, kje so imeli očeta pol leta

Najhujši udarec je naša družina doživela leta 1952, ko so neke noči prišli po očeta in ga odgnali neznano kam. Na vprašanje, »Kje pa so ate?«, je mama nam otrokom odgovarjala, da je oče na »orožnih vajah«. Ko se je po približno pol leta vrnil domov, o tem, kje je bil, ni nikoli govoril. Verjetno je resnico o tem zaupal samo mami, za nas otroke pa tudi za vse ostale, ki so hoteli zvedeti, kje je bil ta čas, pa je veljalo, da je bil na »orožnih vajah«. Očetova polletna odsotnost je bila za mamo in nas otroke huda preizkušnja, saj je pri hiši manjkala moška roka za težja kmečka opravila. Poleg tega so nas noč za nočjo obiskovali tatovi, ki so vlamljali v kokošnjak ter iz njega odnašali kokoši in purane. Mama je sicer vlome prijavila na postajo Ljudske milice v Sv. Juriju pri Celju, vendar niso hoteli ničesar ukreniti. Ko so nas neke noči tatovi zopet obiskali, je mama vzela sekiro in se jim postavila po robu, čeprav je s tem tvegala svoje življenje. Še danes ne morem doumeti, od kod tej ženski tolikšen pogum.

Ker so očeta zaprli sem s šestimi leti postal invalid

Zaradi očetove odsotnosti smo na kmetiji morali za delo poprijeti tudi otroci. Čeprav sem bil star komaj šest let, sem tudi jaz po svojih močeh pomagal. Bilo je na dan Svetih treh kraljev, 6. januarja 1953, ko sem bratu pomagal pri pripravljanju rezanice za živino. On je vrtel kolo slamoreznice z dvema kot britev ostrima reziloma, jaz pa sem z desno roko vanjo potiskal mešanico sena in slame. Pri tem sem roko potisnil predaleč, tako da sta me zagrabila zobčasta valja. Ker sem doživel šok, nisem zavpil, da bi brat slamoreznico pravočasno ustavil. To je storil šele, ko mi je že odrezalo prste in je iz rane brizgnila kri. Tako sem komaj šestletni otrok doživel hudo nesrečo in postal invalid, kar me je zaznamovalo za celo življenje. Če bi mi komunisti ne odpeljali očeta, se mi to ne bi bilo zgodilo.

Niso nam hoteli napeljati elektrike

Nad staršema se je komunistična oblast znesla tudi tako, da jima ni hotela omogočiti napeljati elektrike. Ko so postavljali električni vod od transformatorja do sosednje vasi, so našo domačijo načrtno zaobšli, čeprav je oče ves čas sodeloval pri kopanju jam za električne drogove in plačal predvideni denarni prispevek. Tako sta morala starša napeljavo elektrike do svoje domačije financirati sama.

Nadaljevanje v: Zgodovinar Milko Mikola, spomini, komunistično nasilje [2]

1/6