Nadaljevanje iz: Zgodovinar Milko Mikola, spomini, komunistično nasilje [1]

Obvezna oddaja je bila leta 1952 sicer ukinjena, je pa oblast zato naši kmetiji začela nalagati tako visoke davke, da jih je komaj zmogla. Ves denar od prodane živine je šel za davke. Ker na kmetiji ni bilo nikakršne perspektive, je nobeden izmed mojih treh bratov ni hotel prevzeti in so se vsi zaposlili v Tovarni emajlirane posode v Celju. Ker sta bila starša od dela povsem izčrpana in kmetije nista več mogla obdelovati, sta jo leta 1965 za majhen denar prodala in se preselila v Trnovlje pri Celju, kjer sta kupila majhno hišo, oče pa se je zaposlil v trgovskem podjetju Merx, kjer je zbijal lesene zaboje. Tako je naša kmetija, ki je bila ena najlepših v vsej šentjurski fari in na kateri je naš rod dokazano gospodaril najmanj štiristo let, za vedno prešla v tuje roke, česar še do danes nisem mogel preboleti.

Mama kar ni mogla verjeti, da je komunistične vladavine konec

Starša sta na starost živela od skromne očetove pokojnine, ki je komaj zadoščala za preživetje. Oče je umrl leta 1988 in ni dočakal padca komunističnega režima in osamosvojitve Slovenije, je pa ta zgodovinski trenutek dočakala mama, čeprav je bila od očeta pet let starejša. Po vsem tistem, kar sta z očetom hudega doživela v povojnih letih, kar ni mogla verjeti, da je komunistične vladavine konec in da je končno zaživela v svobodi.

Da bi prihranil denar, se na delo nisem vozil z vlakom, marveč s kolesom

Ker sem bil invalid, je bila zame edina perspektiva, da se šolam, kar pa ni bilo tako samoumevno. Poleg tega, da nisem imel časa za učenje, ker sem moral pomagati pri delu na kmetiji, mi starša nista mogla dati denarja niti za nakup mesečne vozovnice za vlak ter za nakup knjig in zvezkov. Čeprav sem bil invalid, sem si denar za to zaslužil s »počitniškim delom« v podjetju EMO v Celju. Da bi prihranil denar, se na delo nisem vozil z vlakom, marveč s kolesom, kar je pomenilo, da sem moral vsak dan s kolesom prevoziti dobrih 30 kilometrov v obe smeri, in to po makadamski cesti. Ker se je delo v tovarni začelo 10 minut do šestih, sem moral vstajati že ob štirih zjutraj. V tovarni sem opravljal fizično delo v lužilnici, kjer so bili delovni pogoji izredno težki. Kljub temu, da sem v celoti nadomeščal delavca na dopustu, nisem prejemal niti polovice njegove mesečne plače.

Raziskovalno delo bi moral podrediti komunističnemu zgodovinopisju

Ko sem po končani gimnaziji v Celju na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral zgodovino in sociologijo, sem od Izobraževalne skupnosti Slovenije sicer dobil štipendijo, vendar je bila tako majhna, da si nisem mogel privoščiti niti treh obrokov na dan, tako da sem hodil spat brez večerje. Ker je bila hrana v kuhinji študentskega naselja izredno slaba, sem bil tako podhranjen, da sem tehtal komaj dobrih 50 kg. Moje materialno stanje se je izboljšalo šele, ko sem v tretjem letniku dobil študentsko posojilo, ki pa sem ga potem, ko sem se zaposlil, vrnil do zadnjega dinarja. Kljub bedi, v kateri sem študiral, sem leta 1972 študij uspešno dokončal in imel možnost, da bi se zaposlil na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja (sedanjem Inštitutu za novejšo zgodovino). Njegov tedanji direktor dr. Tone Ferenc me je povabil na pogovor, vendar sem ponudbo zavrnil, ker sem vedel, da je to režimska ustanova in da bom, če se v njej zaposlim, moral stopiti v ZK, svoje raziskovalno delo pa podrediti komunističnemu zgodovinopisju, česar pa ne bi hotel za nobeno ceno. Tako sem se kot profesor zgodovine zaposlil na poklicni šoli Šolski center Borisa Kidriča v Celju, kjer so mi nudili stanovanje, kar mi je, ker sem si želel ustvariti družino, veliko pomenilo.

Dopis direktorja Inštituta za zgodovino delavskega gibanja dr. Toneta Ferenca. VIR: Milko Mikola

Moje težave so se začele že prvo leto, ker nisem želel vstopiti v ZK

Čeprav poklicna šola ni ravno ustanova, kjer bi mlad profesor zgodovine lahko razvil svoje poklicne ambicije, pa sem bil kar zadovoljen, saj sem se z učenci zelo dobro razumel. Drugače pa je bilo s sodelavci. Velika večina jih ni imela predpisane izobrazbe, kar so kompenzirali s tem, da so bili goreči partijci. Moje težave na šoli so se začele že prvo leto službovanja, ko sem zavrnil povabilo sekretarja osnovne organizacije ZKS, naj stopim v ZK, kar je zanj predstavljalo nekaj nepojmljivega. Ker zaradi tega nisem bil »moralno-politično neoporečen«, mi niso zaupali poučevanja predmeta samoupravljanje s temelji marksizma, čeprav sem bil kot profesor zgodovine in sociologije med vsemi učitelji na šoli za to najbolj usposobljen. Jaz sem bil tega celo vesel, saj je bil namen tega predmeta indoktrinacija učencev s komunistično ideologijo. Ker so ga honorarno poučevali razni pravniki, ki so bili brez vsakega znanja pedagogike in metodike, je med dijaki kmalu postal sila nepriljubljen. Spričo tega je bilo vodstvo šole prisiljeno, da mi je preko noči zaupalo njegovo poučevanje, česar seveda nisem smel odkloniti.

Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo do obračuna z menoj

Tako kot nekoč moja starša sem tudi sam odkrito kazal svoj kritični odnos do komunističnega režima, vendar nikoli pri pouku pred dijaki. To sem počel v zbornici v pogovoru s svojimi sodelavci, kar pa seveda ni bilo ravno najbolj pametno, saj je bila velika večina članov ZK. Opozarjal sem tudi na izkoriščanje Slovenije v okviru SFRJ ter govoril, da bi se Jugoslavija morala preoblikovati v konfederacijo. V tistem času, ko so v Sloveniji po odstavitvi Staneta Kavčiča nastopila svinčena leta, je bilo moje tovrstno početje nadvse nevarno, le da se jaz tedaj tega nisem dovolj zavedal. Ko sem to spoznal, je bilo že prepozno. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo do obračuna z menoj.

Učenke so z avtomobili vozili na hišnikov vikend in se tam z njimi zabavali

To se je zgodilo jeseni 1982. Ob začetku novega šolskega leta sem si ravnatelja drznil opozoriti na nemoralno ravnanje nekaterih učiteljev z učenkami, ki so jih od pouka z avtomobili vozili na hišnikov vikend in se tam z njimi zabavali. Med njimi sta bila tudi pomočnik ravnatelja in sekretar OO ZK. Kot vodja aktiva profesorjev družboslovnih predmetov sem ga tudi opozoril, da v času, ko bi moral biti v razredu, honorarno poučuje na Delavski univerzi v Žalcu, učenci pa na igrišču ta čas igrajo žogo. Za tedanjega ravnatelja naj povem, da v času, ko še ni bil na tem položaju, sploh ni bil v ZK in je mene celo poučeval, kakšne razloge naj navedem, da mi ne bo treba stopiti v ZK. Da bi si zagotovil kariero, je kasneje sam zaprosil za sprejem v ZK, kar mu je omogočilo, da je bil potem, ko so tedanjega ravnatelja politično odstranili, imenovan na njegovo mesto.

Partijski sekretar mi je celo grozil s taboriščem

Ker so bili učitelji, ki so zlorabljali učenke, vsi člani ZK, ravnatelj ni ukrepal proti njim, ampak je udaril po meni. Najprej je nad mene poslal partijskega sekretarja, ki je bil sam udeležen pri nemoralnem početju z dijakinjami. Ta me je obtoževal, da sem »protisocialistični element«, ter mi celo grozil s taboriščem. Nekega dne, oktobra 1982, me je ravnatelj dal poklicati k sebi v svojo pisarno in predme na mizo položil list papirja, na katerem je bila v prvi osebi napisana izjava, da prostovoljno prekinjam delovno razmerje. Pri tem mi je zagrozil, da bom, če predložene odpovedi delovnega razmerja ne podpišem, zaradi svojih sovražnih političnih izjav imel opravka s Službo državne varnosti (SDV oz. UDBO). Spričo te grožnje sem napisano odpoved delovnega razmerja podpisal. Pri obračunavanju z menoj so se poleg ravnatelja in sekretarja OO ZKS osebno angažirali tudi nekateri moji sodelavci in sodelavke. Ena izmed starejših učiteljic, ki je bila med vojno partizanka v Beli krajini, mi je z neprikritem sovraštvom dejala: »Veš, takšne kot si ti, smo po vojni poslali v taborišča!«. Bil sem začuden, o kakšnih taboriščih govori ta ženska, saj se mi, čeprav sem bil diplomirani zgodovinar, ni niti sanjalo o tem, da smo v Sloveniji po vojni imeli koncentracijska in delovna taborišča.

Bil sem eden zadnjih, ki mu je komunistična oblast prepovedala opravljanje pedagoškega poklica

V obračun z menoj se je vključil tudi Komite za Splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito pri Občinskem komiteju ZKS Celje. Njegov predsednik me je poklical na razgovor in mi sporočil, da mi je zaradi mojega sovražnega odnosa do socialistične družbene ureditve prepovedana zaposlitev v katerikoli vzgojno-izobraževalni ustanovi v Sloveniji. Tako sem bil eden zadnjih, če ne celo zadnji srednješolski profesor v Sloveniji, ki mu je komunistična oblast prepovedala opravljanje pedagoškega poklica. Ko danes premišljujem o tem, se čudim, da komunistična oblast tudi z mano ni obračunala tako, kot je leta 1974 obračunala s profesorjem Otom Vilčnikom na Gimnaziji Šentvid, ki je bil obsojen na zaporno kazen in mu je bila onemogočena zaposlitev, tako da je dobrih dvajset let ostal brez dela. Na srečo je bilo po Titovi smrti leta 1980 obdobja, ki je znano kot svinčena leta, že več ali manj konec in je komunistična represija v Sloveniji takrat že začela popuščati. To me je verjetno rešilo, da nisem doživel usode, kakršno je doživel Oto Vilčnik.

Da sem moral prisilno zapustiti pedagoški poklic, nisem mogel preboleti

Na mojo veliko srečo je ravno takrat, ko sem moral pod prisilo zapustiti delo srednješolskega profesorja, Zgodovinski arhiv Celje iskal zgodovinarja. Ker delo v arhivu ni bilo toliko ideološko izpostavljeno, kot je bilo delo v prosveti, v razpisu ni bil postavljen pogoj, da mora kandidat izkazati tako imenovano moralno-politično neoporečnost, kar je pomenilo, da mora biti član ZK. To mi je omogočilo, da sem se na razpis prijavil in bil kot edini kandidat tudi sprejet. Temu očitno tudi ZK ni nasprotovala, saj je verjetno domnevala, da v arhivu s svojimi kritičnimi pogledi na socializem in komunistično oblast ne bom mogel narediti kakšne škode. Čeprav me je delo arhivista zanimalo, pa tega, da sem moral prisilno zapustiti pedagoški poklic, ki sem ga opravljal z velikim veseljem, nisem mogel preboleti.

Nasilje, ki sem ga doživljal v Zgodovinskem arhivu Celje

Toda tudi v Zgodovinskem arhivu Celje nisem dolgo užival miru. Ko je njegov direktor, ki ga je na to mesto postavila partija, čeprav o arhivu in arhivski stroki ni imel niti pojma, zvedel, zakaj sem moral zapustiti delo srednješolskega profesorja, so se zame začeli izredno težki časi. Nekega dne me je poklical k sebi v svojo pisarno in mi dal jasno vedeti, da sem lahko po njegovi volji že jutri na cesti brez službe. Moj položaj se je še dodatno poslabšal, ko je iz arhiva odšel moj sodelavec in prijatelj Rudi Koželj, s katerim sva si delila pisarno. Tedaj se je k meni v pisarno prestavila sodelavka, ki je bila sekretarka OO ZK celjskih kulturnih ustanov in fanatična komunistka. Od nje in od strani ravnatelja sem začel doživljati takšne šikanaže, da sem bil popolnoma obupan in sem celo že pomislil na samomor. Zapadel sem v hudo depresijo in sem prvič v življenju moral začeti jemati antidepresive. To je bilo eno najtežjih, če ne celo najtežje obdobje v mojem življenju. Želel sem zapustiti službo v arhivu in se vrniti v pedagoški poklic, vendar so mi bila vrata na vseh srednjih in osnovnih šolah v Sloveniji zaprta.

Ravnatelj komunist se je o meni zlagal, da sem bil kot profesor v stalnem konfliktu z učenci

Dodatno me je močno prizadelo, ko sem zvedel, da je moj bivši šolski ravnatelj na eni izmed konferenc ravnateljev celjskih srednjih šol o meni govoril, naj me nikar ne zaposlijo, če bi se javil na razpis, ker da sem bil kot profesor v stalnem konfliktu z učenci, kar je bila čista laž, saj sem bil med učenci zelo priljubljen. Poleg tega mi je šola ob praznovanju svoje 100-letnice 25. maja 1985 celo podelila priznanje »za vestno in dolgoletno vzgojnoizobraževalno delo«. Kaj je o meni govoril moj bivši ravnatelj, mi je povedala voditeljica Zavoda za šolstvo, Enota Celje, ki me je kot profesorja zelo cenila in spoštovala. Pokazala mi je zapisnik te konference, v katerem je bila zapisana ta ravnateljeva izjava. Odločil sem se, da pravico poiščem na sodišču in sem zoper njega pri Temeljnem sodišču v Celju vložil tožbo zaradi obrekovanja. Teden dni pred razpisano obravnavo pa me je k sebi na sodišče poklicala sodnica, ki ji je bil moj primer dodeljen, ter me v solzah prosila, naj od tožbe odstopim, ker nimam nobenih možnosti, saj ima ravnatelj podporo Občinskega komiteja ZKS Celje in aktiva ravnateljev celjskih srednjih šol.

»Izgubil« se je zapisnik konference ravnateljev, s tem pa moj glavni dokaz

Verjamem, da mi je hotela dobro, saj je bila ena redkih celjskih sodnic in sodnikov, ki ni bila članica ZK in je zanjo ta primer nedvomno predstavljal hudo breme. Ker od tožbe nisem odstopil, je prišlo do sodne obravnave. Na moje začudenje se je moj odvetnik ni udeležil in me o tem sploh ni predhodno obvestil. Kot sem kasneje zvedel, sta bila z ravnateljem gimnazijska sošolca in dobra prijatelja. So pa prišli celjski srednješolski ravnatelji in vsi po vrsti izjavljali, da moj nekdanji ravnatelj o meni ni nikoli podal inkriminirane izjave. Da bi bilo vse še slabše, se je tudi »izgubil« zapisnik konference ravnateljev, s tem pa je manjkal glavni materialni dokaz, na katerem sem svojo tožbo utemeljeval. Spričo tega sem bil prisiljen sprejeti predlog sodnice, da od tožbe odstopim.

Nadaljevanje v: Zgodovinar Milko Mikola, spomini, komunistično nasilje [3]