Čeprav smo se že od prej poznali, vsi doma iz Komende, pa smo tega dne na »visoki ravni« sklenili, da bomo kaj skupaj ustvarili, kakšno razstavo ali pa nam morda kdaj celo uspe narediti knjigo, črno-bele so nam bile še posebej pri srcu … Ime Lubadarji se nas je kar kmalu prijelo, saj smo večinoma ravno ugriznili v študij lesarstva. Jože in Stane Kočar, Ferdo Lah, Miha Zabret in France Stele.

V Biltenu objavljen spored Teološkega tečaja za študente in izobražence (Nikodemovih dnevov). 21. novembra 1980 smo bili na sporedu Lubadarji. FOTO: France Stele

Kakor na sploh, na področju fotografije pa še posebej, so bili to povsem drugi časi. O oddaljeni prihodnosti digitalne fotografije še preroki niso sanjali. Vse je šlo počasi, na film in nato v temnici na fotografski papir. Vmes smo posneli tudi kaj na barvni dia film, ki je postajal vse bolj priljubljen, saj se ga je dalo prikazati na veliko platno in je cela dvorana strmela v čudesa narave ali kaj drugega. Od trenutka, ko smo pritisnili na sprožilec fotoaparata pa do rezultata na papirju je fotografija v nestrpnem pričakovanju nastajala v glavi fotografa. Včasih je sledilo tudi razočaranje, ko se je kaj ponesrečilo pri nastavitvah zaslonke, časa ali razdalje in pa potem pri delu v temnici oziroma laboratoriju.

Planina Vodični vrh na silvestrovo 1979. FOTO: France Stele

Na začetku si še nismo mogli privoščiti drage fotografske opreme. Fotografirali smo z ruskimi zeniti ali vzhodnonemškimi praktikami, ki pa kvalitetno niso kaj dosti zaostajali za nemškimi in japonskimi kamerami, sploh optika je bila izvrstna, malo manj mehanika. Od črnobelih filmov smo največ uporabljali Orwo in Ilford, tudi za fotografiranje z barvnimi diapozitivi je bilo v domačih foto trgovinah najlažje dobiti vzhodnonemški Orwo, ki pa ni dajal najboljših barvnih rezultatov, zato smo se občasno odpravili čez mejo, kjer pa je bilo na razpolago vse, kar je tedaj ponujal svetovni fotografski trg. Tako smo se enkrat trije Lubadarji z avtobusom odpeljali v Celovec in tam nabavili nekaj Agfa dia filmov in nekaj škatel okvirčkov za diapozitive. Strah in trepet se je ob »preveliki« nabavi zmeraj zgodil nazaj grede na mejnem prehodu na Ljubelju, ko je v avtobus vstopil carinik. Običajno so bili na teh mestih od jugoslovanske države nastavljeni, morda tudi kazensko, kakšni bolj primitivno naravnani osebki, ki so sekirali »tihotapce« za vsako žlico kupljene kave. No en tak je tega dne ob našem vračanju iz Avstrije vstopil na avtobus in od sedeža do sedeža spraševal ljudi, kaj imajo za prijaviti za plačilo carine. Ko je prišel do nas treh, je najprej prvi odgovoril, da ima samo okvirčke za diapozitive, isto sva odgovorila tudi ostala dva, nakar je carinik ponorel in začel vpiti po avtobusu: »okvirčki diapozitivčki, okvirčki diapozitivčki …« in naposled v veselje vseh odvihral dol.

Priponko »Lubadarji« si je nekoč (1987) pripela tudi Nataša Pirc, sedanja slovenska predsednica. FOTO: France Stele

Danes so taki dogodki nerazumljivi ali celo smešni kot tale, ki se nam je zgodil nekaj let kasneje. S kolesi smo se peljali proti Preddvoru in tamkajšnjim hribom. Ni bilo prav, da smo se peljali vštric in bolj ali manj po sredini ceste. Pa se v nedeljskem jutru za nami pripeljeta dva policista (miličnika) v stoenki in nas seveda ustavita. Ampak potem sta pozabila, da smo se nevarno vozili, v oči jima je padlo, da ima vsak od nas okoli vratu obešena po dva fotoaparata, ki pa bi utegnili biti »prešvercana« roba. Vse sta popisala in zahtevala, da predložimo dokazila, da smo jih legalno uvozili, pentaxe japonskega porekla. Ampak iz te grožnje potem k sreči ni bilo nič.

Prvič smo Lubadarji bolj resno razstavljali novembra 1977 ob slovesnosti planinskega društva v preddverju kinodvorane v Mengšu.

Prvič smo Lubadarji bolj resno razstavljali novembra 1977 ob slovesnosti planinskega društva v preddverju kinodvorane v Mengšu. Črnobele fotografije slovenskih gora. Sodeč po vtisih obiskovalcev nam je kar uspelo. Na sploh so bili planinski motivi, še posebej taki bolj idilični, pri slovenskem narodu zaželeni. Naj spomnim na Janka Ravnika, Marijana Lipovška in Jaka Čopa, katerega knjige so bile natisnjene še v bakrotisku. In pa brezštevilni koledarji, ki so leto za letom prihajali na stene slovenskih domov in pisarn. Ob razstavi je nekdo zapisal: »Ko bi se znali tako poglobiti v sočloveka kot se fotograf poglobi v motiv – kaj bi v njem odkrili!?« in drugi: »Rad sem med vami, planine. Tukaj gori pri vas je mir in sonce, ki ga mnogi še nimajo in ga žele!« in tretji: »Na foto se ne spoznam toliko, vendar sem zaslutil stik. Slike OK.«

Pregled in vsebinsko sestavljanje diapozitivov na preprost način, 1978. FOTO: France Stele

V tej jeseni 1977 smo po daljšem iskanju »odkrili« bohinjsko planino Vodični vrh. V barvah oktobra smo se ji približali čez Vogar in jo našli povsem zapuščeno. Njeni stanovi, ki že sedem let niso več dajali strehe pastirjem, so nas vabili, da jim spet vdahnemo življenje in povrnemo lepoto. Vstopili smo v sožitje lesa in kamna. Ob svojih fotografskih pohodih smo želeli kuriti večerne ognje in spati v samem osrčju triglavskih gora. Planina je postala naš drugi dom.

Ferdo Lah za komandno ploščo z diaprojektorjema, Domžale 1982. FOTO: France Stele

Po teh skromnih začetkih pa se je v naslednjem desetletju naša fotografska dejavnost usmerila na področje, ki ga sprva niti nismo načrtovali, v multimedijske vode. Začelo se je tako, da smo na povabilo raznih mladinskih skupin sem in tja naredili kakšno predstavo (predavanje) ob diapozitivih. Sprva smo barvne diase (v okvirčkih) »šibali« v levo in desno po enem najcenejšem diaprojektorju, kar nam je postalo mučno bolj kot gledalcem, zato smo razmišljali, da bi dva taka diaprojektorja povezali skupaj in bi, medtem ko bi se slika z enega umikala, z drugega prihajala na sceno. Ta inovatorski konstrukt nam je uspel. Kasneje, ko smo nabavili boljše diaprojektorje, pa smo sistem še nadgradili, tako da so se slike prelivale druga v drugo in so v vmesni fazi nastajali prav nenavadni prizori. Slikovni del smo nato obogatili še z glasbo in raznimi citati, kar smo posneli na kasete.

Leta 1987 smo Lubadarji pri Ognjišču izdali knjigo »Bodi svetloba«, ki je bila kmalu razprodana. V tistih letih smo med prijatelje razdelili veliko priponk z logotipom »Lubadarji«. FOTO: France Stele

Začetne projekcije, ki so bile vsebinsko navezane na planinsko tematiko (Mont Blanc, Matterhorn, domače gore) so požele veliko navdušenja predvsem pri mladini. Tudi na tako imenovanih študentskih duhovnih vajah v Srednji vasi v Bohinju, ki jih je vodil Rudi Koncilija. Tu je prišlo do predloga, da bi eno posebno predstavo naredili v sklopu Nikodemovih srečanj za študente in izobražence, ki so se odvijala (in se še) leto za letom novembra v veliki dvorani Teološke fakultete v Ljubljani. Velik izziv za nas, nastop ob eminentnih imenih s področja teologije in filozofije! Petek je bil še prost dan in smo ga zasedli mi s svojo predstavo, ki smo jo imenovali »Po stezah lepote«, enostaven scenarij primerjave letnih časov s starostjo človeka, barvne fotografije ob primerni glasbi in besedilu. Svetopisemski odlomki so ob fotografijah še močneje zažareli. Bili smo prepričani, da obiska ne bo veliko. Ob imenu Lubadarji in kar nekih diapozitivih ni kazalo na kaj bolj resnega, kvečjemu na razvedrilo ob koncu tedna. Na odru smo razgrnili veliko platno, v eni prvih vrst v dvorani pa namestili naše aparature in čakali na gledalce. In ti so kar prihajali in dvorana se je skoraj napolnila. Zatemnili smo prizorišče, tik pred začetkom pa v rahli nervozi na tla prekucnili enega od saržerjev z diapozitivi. V naglici smo »zmetali« diapozitive nazaj na prava mesta, nekaj pa smo jih žal obrnili na glavo. Prav ta nerodnost pa je bila razlog, da so si nekateri postavili vprašanje, »kaj je hotel pesnik s tem povedati« …

Že po prvi predstavi novembra 1978 smo prejemali vabila, da bi prišli tudi v njihove kraje k mladinskim skupinam.

Že po tej prvi predstavi novembra 1978 smo prejemali vabila, da bi prišli tudi v njihove kraje k mladinskim skupinam. Tako so se začele naše turneje po slovenskih krajih. Z novimi vsebinami smo si zagotovili nastope na Nikodemovih večerih na Teološki fakulteti še naslednja tri leta, vmes pa smo s predstavami prekrižarili dobršen del Slovenije, vabila so kar deževala. Že leta 1979 je bila dvorana polna, tako tudi naslednje leto, v posebnem spominu pa mi je november 1981, ko je na predstavo, ki smo jo naslovili »Spreobrnjenje«, prišlo toliko ljudi, da niso mogli vsi vstopiti in so z dvorišča gledali skozi okna. Tik pred začetkom je na oder stopil Rudi Koncilja in povedal žalostno vest, da je pred nekaj urami umrl pesnik in politik Edvard Kocbek ...

Snemanje glasbe in besedila pri Pirnatovih v Domžalah, 1980. FOTO: France Stele

Sprva se nismo zavedali, da nas je začela opazovati oblast. V tem času je bil politični sistem še posebej občutljiv in v strahu, kaj se bo zgodilo po Titovi smrti. Od dobro obveščenih smo bili opozorjeni, da nas bodo »prijeli«, takoj ko se bo naša predstava zgodila izven cerkvenih prostorov (cerkva in pomožnih prostorov). Čeprav smo včasih v bližini, kjer smo gostovali, opazili parkirano policijsko vozilo, pa nas to ni kaj dosti vznemirjalo, celo zabavno se nam je zdelo, da se tudi za nas zanimajo. Župniki, ki so nas vabili, so tudi pazili, da ni prišlo do kakšne izpostavljenosti. Kakor se spomnim, je bila odpovedana samo ena predstava – v enem od zasavskih krajev, ker je župnik ravno dobil kazen zaradi nakupa mize za namizni tenis in se je v farovški kleti začela zbirati mladina. S svojimi inovativnimi predstavami, naj bi tudi mi slabili enotnost socialistične mladine (ZSMS) !?

Včasih je spremljava ob diapozitivih potekala v živo: Tomaž Plahutnik na citrah, Domžale 1982. FOTO: France Stele

Od vsega tega smo bili že precej nasičeni, praktično nismo imeli več prostih večerov ob koncu tedna. Tako nas je na nek način osvobodil dogodek, ki se je zgodil leta 1982 v Kranju. Tedaj smo gostovali v župnijski cerkvi v središču mesta. Pred nami je imel predavanje poznejši beograjski nadškof Franc Perko. Po koncu smo bili vsi skupaj na večerji v župnišču in ko smo se vrnili k avtomobilu, smo videli, da je bilo vlomljeno. Ukraden je bil kasetofon, oba projektorja pa sta ostala nedotaknjena. Kasete z besedilom in glasbo ter diase smo zaradi varnosti vedno imeli ob sebi, tako da ta vlom s strani vlomilca ni bil ravno uspešen. Očitno je nekdo iskal dokaze? …Prijavili smo na policiji in čez več kot eno leto so me poklicali, da so zlikovca (?) ujeli in lahko pridemo po kasetofon, ki pa je bil poškodovan. Imeli smo razlog, da smo s predstavami bolj ali manj končali. Izgovarjali smo se, da so nam ukradli aparature.

Pri Ognjišču je leta 1987 kot naša knjiga »Bodi svetloba« izšla tudi audio kaseta ansambla »Pot« pod vodstvom Marjana Podobnika (na desni strani fotografije), ki se je tedaj že podajal v politične vode. Knjigo in kaseto smo skupaj predstavljali in prodajali tudi v Tolminu in na Cerkljanskem. FOTO: France Stele

S svojimi fotografijami smo sodelovali pri raznih revijah: Ognjišču, Biltenu, Tretjem dnevu, Družini, pa kar nekaj novih maš smo fotografsko obdelali, tudi tisti od škofov Francija Šuštarja in Antona Jamnika. Oktobra 1982 smo na treh predstavah slikovno opremili oratorij skladatelja Avgusta Ipavca …

Stalno smo poslušali očitke, da smo obredli že celo Slovenijo, v domači Komendi pa nič od tega ...

Stalno smo poslušali očitke, da smo obredli že celo Slovenijo, v domači Komendi pa nič od tega. Bilo je že v drugi polovici osemdesetih let in stare politične sile so počasi izgubljale moč. Naredili smo predstavo kar v Kulturnem domu v Komendi. Malo nepričakovano pa je bil naslednji dan predsednik kulturnega društva Anton Jagodic deležen obiska »gospoda v sivem plašču«, a nadaljevanja te zgodbe ni bilo.

Lubadarji februarja 1980, z leve Ferdo Lah, Jože Kočar, Stane Kočar, Miha Zabret in France Stele. FOTO: arhiv Franceta Steleta

Leta 1987 smo pri Ognjišču izdali knjigo »Bodi svetloba«, kombinacijo črno-belih fotografij in svetopisemskih besedil. S tem se nam je izpolnila želja iz začetkov našega fotografskega druženja, da naredimo knjigo po lastnem fotografskem okusu. Naslednje leto smo bili povabljeni, da ob ustanavljanju Slovenske kmečke zveze na veliko platno unionske dvorane projiciramo diapozitive z etnološkimi motivi, a tedaj so že bolj kot slike ljudi razvnemale besede o nastajanju slovenske države.