Na poti moje osebne duhovne rasti imata prav posebno mesto sin in hči. Ko sem ju spremljala v njunem zorenju v krščanski veri, je tudi v meni raslo hrepenenje po globljem odnosu z Gospodom. Hčere sta še posebej močno dotaknila sv. Klara in sv. Frančišek Asiški in skupaj z njo je tudi mene osvojila duhovnost tega svetnika, njegovo življenje, drže, preprostost in predvsem Frančiškova zaupljivost z Njim, ki je tudi moj Gospod.

V Frančiškovem vprašanju »Gospod, kaj želiš, da storim?« sem prepoznavala tudi svojo željo iskati Gospodovo voljo in mu dovoliti, da vodi moje življenje. In ko mi je bilo dano prvič hoditi po Frančiškovem mestu radosti, se me je globoko dotaknil Frančiškov zelo konkretni in dejavni odgovor na Božji glas, ki ga je slišal v razpadajoči cerkvici: »Popravi mojo Cerkev.« A sem šele z leti razumela, da zame niti vprašanje »Gospod, kaj želiš, da storim?« niti stavek »Popravi mojo Cerkev« nista vedno povabilo k takojšnjemu dejanju. Včasih je odgovor prav v tem, da se ustav...