Porčinj (it. Porzus) se nahaja v predalpskem hribovju (697 nmv) blizu najzahodnejše slovenske vasi Robidišče na slovensko-romanski etični meji. Porčinj vedno bolj postaja znan po treh Marijinih prikazovanjih, ki so bila septembra 1855, ko je v Evropi razsajala kolera in so mnogi umrli tudi v Porčinju ter okoliških krajih. Po Marijinih prikazovanjih se je kolera prenehala, zato lahko Porčinj vidimo kot slovenski Lurd, kamor se zatekamo tudi po zdravje. 

Na romanje se lahko prijavite TUKAJ.

Cerkev v Porčinju. VIR: Wikipedija

Marija se je trikrat prikazala desetletni deklici

Julija in avgusta 1855 so tudi v Porčinju umirali zaradi kolere. Devica Marija se je prikazala desetletni deklici Tereziji Dush. Ohranili so se rokopisi Janeza (Giovannija) Grimaza, ki je zapisal kako je razsajala kuga, opisal pa je tudi tri Marijina prikazovanja. Bil je eden izmed redkih vaščanov, ki je takrat znal brati in pisati.

Tereza Dush se je rodila 10. septembra 1845 kot zadnja od sedmih otrok očetu Jožetu Dushu in mami Katarini, rojeni Grimac. Iz župnijskih knjig v Attimisu je razvidno, da se je njen oče rodil 18. septembra 1803, mama pa 2. septembra 1806. Poročila sta se v Attimisu 4. aprila 1827. Rodilo se jima je sedem otrok. Tereza se je rodila zadnja, 10. septembra 1845, torej je bila v času prikazovanja, leta 1855, stara deset let.

Prvo prikazanje: sobota, 8. september 1855

V soboto, 8. septembra, na mali šmaren, je desetletna Tereza Dush šla v dolino, kjer danes stoji kapela prikazovanja, da požanje nekaj trave za živino. Iz rokopisa Giovannija Grimaza zvemo, da je zaslišala glas: »Hčerka, ja delaš tukaj?« Tereza je čudoviti ženi, v lepih, bleščečih oblačilih odgovorila: »Žanjem travo«. Gospa je rekla: »Ne veš, da je danes praznik in je Bog na praznike prepovedal delati in grešiš. Daj mi srp, da ti malo pomagam«. Marija je Terezi vzela srp in ji pomagala, nato pa ji je rekla naj pove ljudem, da prosijo za odpuščanje tako, da v procesiji gredo od Attimisa in Forama do Porčinja. Nato ji je rekla: »Sedaj pojdi takoj domov in naj ves kraj in vsi okoliški kraji slišijo Besedo, da se ne sme na noben način z raznimi deli kršiti praznikov in da ljudje ne izrekajo več na razne načine vsakovrstnih kletev, zaradi katerih se trese svet. Naj ne preklinjajo in ne oskrunjajo z delom svetosti praznika, ki je namenjen za počitek in molitev, za to, da se ne dela nič razen tistega, kar je nujno potrebno, ker moj dobri Jezus in večni Oče je tako ogorčen, da tega ne more več prenašati. Toda moja nenehna molitev k neizmernemu Božjemu usmiljenju ima tako veliko vrednost, da svet še obstaja in da, če kakšen kristjan dobrega srca moli in se strinja z menoj, mojemu usmiljenju ne bo konca, ampak bo vedno bolj naraščalo«.

Mater Božjo v Porčinju imenujemo tudi Marija žanjica

Deklica Tereza je vprašala Gospo: »Katera žena ste?« Gospa je odgovorila: »Nimam časa, da ti zdaj to pripovedujem, imam še sinove in hčere doma in res nimam časa, da ti povem. A pridem kmalu drugič nazaj. Ti pa pojdi domov kričati, da naj ne delajo na praznike, da so bile letos zelo velike bolezni in kolera: zlo, ki se bo vrnilo, če se svet in vsi ljudje na svetu ne popravijo. Revščina, lakota in bolezen ne bodo prenehale, ampak se bodo vedno nadaljevale. Tudi bolezen jabolk in grozdja, krompirja; vsak sad bo zlo požrlo. Glej, hčerka, pojdi domov in po vsej deželi vpij, naj ne delajo na praznike in naj tudi ne preklinjajo, da je greh zelo veliko zlo in žalitev Boga«. Tereza se je po približno desetih metrih hoje obrnila nazaj, da bi videla, ali je Gospa še vedno na istem mestu in videla, da je bolj naprej, nato pa videla, da je izginila. Ko je ni videla več, je šla domov povedat, oznanjat, posredovat novico. Povsod je oznanjala naj na praznike ne delajo, da je prišla lepa Gospa in pojasnila, kje se je to zgodilo. Tereza je vse dobro razložila in rekla, da se bo Gospa kmalu spet vrnila, vendar ni vedela na katerem kraju.

Mater Božjo v Porčinju imenujemo tudi Marija žanjica in je upodobljena s srpom v roki, Srp je držala v roki ob prvem prikazanju, v soboto 8. septembra 1855.

Porčinjska Marija žanjica z vidkinjo Terezo Dush. VIR: Natisone. it

Drugo prikazanje; četrtek, 27. september 1855

V Porčinju in okolici so nestrpno pričakovali napovedano drugo prikazanje. Vsaki večer so hodili molit rožni venec v cerkev ali pa so ga zvečer molili doma. Med tem je kolera zahtevala nove žrtve. V četrtek, 27. september 1855, so ljudje v cerkvi ob kipu zavetnikov sv. Lucije in sv. Janeza Krstnika molili rožni venec. Prisotna je bila tudi Tereza. Med molitvijo je Tereza zavpila, da spet vidi lepo Ženo, ki je Mati Božjega Sina, Jezusa Kristusa, našega Odrešenika.

»Kliče me ravno zdaj in me je strah. Kliče me tja, kjer se izstopi iz zakristije«. Tereza je šla proti koru skupaj z drugo prisotno deklico Marijo Turco, ki ji je rekla: »Da, grem s teboj, pojdiva.« Ko sta prišli do Žene, je Marija prijela Terezo za roko, Marija Turka, ki so jo klicali Tracogna, pa ni videla nič. Bil je večer in že temno. V cerkvi je bilo mnogo ljudi, a nihče, razen Tereze Dush, ni nič videl. Tereza je videla luč, ki je razsvetljevala cerkev, kot da je beli dan. Hodilo so skupaj, saj se je Marija Turca držala za Terezino obleko. Šli sta za oltar na levi strani in se po desni srani vrnili v cerkev. Ljudje niso videli nič. Prišli sta do vrat. Tereza je z roko kazala na mesto, kjer jo Marija drži za roko: »Glej jo, glej jo, tukaj me drži za roko«. Ljudje niso mogli videti nič. Tam jo je Marija pozdravila in rekla: »Zbogom, moja hči« in nato izginila v cerkvi izza vrat.

Ljudje so šli iz cerkve in spraševali Terezo. Nato so se vrnili v cerkev in molili rožni venec. O tem so govorili med seboj in pripovedovali drugim. Mnogi niso bili s tem, kar se je dogajalo, zadovoljni in niso zares verjeli. Dano ni bilo nobeno znamenje. Nič ni bilo zapisano. Vsi so čutili bridko zadržanost in nekakšno veselje, vendar so imeli malo vere. Govorili so: »Če je res, moramo videti še kaj novega. Bomo videli in počakali.«

Tretje prikazanje: nedelja, 30. september

Naslednje prikazanje je prišlo že čez tri dni, na nedeljo. Zvečer, približno eno uro pred sončnim zahodom, so v cerkvi molili rožni venec. Ob koncu rožnega venca je Tereza tretjič videla Marijo, ki se je prikazala na levi strani kora. »Zdaj me kliče z roko.« Tereza in Marija Turca, ki se je držala za obleko, sta šli k Mariji. Tereza je dala Mariji roko. Ljudje, ki so bili v cerkvi, so s spoštljivim tihim in nežnim glasom rekli: »Naj ti naredi znak na roki, ali kaj napiše ali da kako drugačno znamenje, da bomo bolj verjeli, da je res Božja Mati in Mati vseh dobrih vernih kristjanov, Brezmadežna blažena Devica«. Vse tri so šle skupaj, a Marija Turca ni videla nič, prav tako niso nič videli ljudje v cerkvi. Od desne strani so šle okoli oltarja na levo stran. Ko so bile za oltarjem je Gospa Terezi naredila na desni roki bel križ. Ljudje so hoteli videti križ na roki, a nihče ni videl nič. Nato so vse tri šle po cerkvi med ljudmi in ven iz cerkve. Šli so po vasi, do trga. Na trgu so vprašali Terezo, kje je Devica Marija Brezmadežno spočetje. Odgovorila je: »Poglejte jo, tukaj me drži za roko, poglejte njena oblačila, poglejte sem, s svojo desnico vam jo pokažem, z desno roko se dotaknem njene obleke, njenih oblačil in poglejte tukaj pajek pleza po njeni obleki.« Ljudje so pokleknili, da bi bolje videli in da bi bili vredni videti, vsi otroci in odrasli so molili, a videti niso mogli nič, razen pajka. Oče je Terezo poklical in jo peljal domov. Ljudje so po kolenih šli proti hiši. Ko sta Jožef Dush in Tereza prišla okoli štiri metre do hiše se je Marija ustavila in rekla: »Zbogom, zbogom, moja hči,« in se začela spuščati na drugo stran. Ko je bila oddaljena kakih osem metrov, se je Marija ponovno obrnila k Terezi in rekla: »Zadnjič in tretjič ti priporočam: reci, naj ne preklinjajo, da se svet tresti začne, in priporočaj, naj na praznike ne delajo ter ta dan oskrunjajo na toliko načinov«. To so bile zadnje besede Marije Device. Marija se je še nekoliko oddaljila in nato izginila. Nihče od prisotnih, razen Tereze, Marije ni videl, niti slišal. Ko je bilo prikazanja konec, so lahko vsi ljudje na Terezini roki videli beli križ, znamenje, ki ga je naredila Marija. Ljudje so se vrnili v cerkev in šli v procesiji okoli oltarja, po isti poti, kot je šla Marija. V zahvalo za tri Marijina prikazanja so zmolili še en del rožnega venca.

Božja Mati, Devica Marija se je s Terezo Dush pogovarjala v slovenskem narečju, domačini rečejo »po naše«. To dokazuje ustno izročilo, pa tudi dokumenti v arhivu sester Božje previdnosti v Vidmu (Archivio delle Suore della Providenza a Udine).

Življenjska pot Tereze Dush po končanih prikazovanjih

O nadaljnjem življenju vidkinje ni veliko znanega. Zakaj so jo odpeljali v Videm? Dokumenti pravijo, da so jo leta 1856 sprejeli v žensko sirotišnico, v zavod sv. Luigija Scrosoppija v Vidmu. Kasneje je v njej dozorel Božji klic k redovništvu, vendar so jo velike težave ovirale pred dokončno odločitvijo. Leta 1864 ji je Mati Božja iz Nebes med ponovnim videnjem razblinila vse dvome in jo opogumila, naj vstopi v skupnost redovnic Božje previdnosti (Congregazione delle Suore della Provvidenza). Istega leta je bila 7. avgusta sprejeta med kandidatke, 19. marca 1867 pa so jo sprejeli v noviciat. 14. septembra 1868 je postala redovnica in od duhovnika, sv. Luigija Scrosoppija prejela ime Maria Hozana. Njena naloga je namreč bila vekomaj »hvaliti« Mater Božjo, ki jo je »tako ljubila, varovala in podpirala s prav posebno milostjo«. Umrla je v Vidmu 16. avgusta 1870, ko še ni dopolnila 25 let, in je že veljala za svetnico. Kje je njen grob se zaenkrat še ne ve. Potekajo pa zavzete raziskave.

Kip vidkinje Tereze Dush v Porčinju. VIR: Dom

Spomin na prikazovanja so ohranjali domačini

Sčasoma je spomin na prikazovanjih Device Marije v Porčinju zbledel. Marijina prikazovanja v Porčinju, zaradi različnih razlogov niso postala znana širši javnosti. Spomin na prikazovanja so ohranjali domačini. Na kraju prikazovanja so molili rožni venec in tam pozidali kapelo, ki ji domačini pravijo »Jankona«. O pobožnosti pričajo tudi romarske steze. Iz krajev v furlanski ravnini, ki se nahajajo ob vznožju predalpskega gričevja (Fojda oz. Faedis, Poiana, Racchiuso, Borgo Faris, Ahten oz. Attimis) do Porčinja vodijo steze, po katerih so domačini romali v Porčinj. Leta 2009 se je našel dokument, ki govori o gradnji kapele prikazovanja. Načrte zanjo je naredil Giovanni Grimaz, ki je poznal vidkinjo in njeno družino. Zapisal je pričevanja posameznikov, ki so se pod pričevanje podpisali.

Prvo večje romanje v Porčinj je bilo maja 1992

Prvi je o prikazovanju začel javno govoriti in pisati Carlo Gamberon, župnik v Škednju (Trst). Nagovoril je takratnega župnika Vita Ferinija. Prvo večje romanje je bilo maja 1992. Šele takrat so mnogi prvič slišali za Porčinj. Vito Ferini se je s podporo takratnega videmskega nadškofa mons. Alfreda Battistija trudil, da bi se sporočilo Matere Božje iz Porčinja poznalo in širilo. Neutrudno sta si za poznavanje Porčinja v Sloveniji prizadevala tudi Aleš Rupnik, ki je zdaj župnik v Kanalu in lazarist, pokojni p. Ciril Čarga, ki je bil doma iz Idrije pri Bači in je kot misijonar deloval v Kanadi, na Kitajskem v Torinu. Za poznavanje Porčinja si prizadeva tudi mons. Marino Qualizza in mnogi drugi duhovniki, pa tudi laiki.

Leta 2018 je v porčinjski cerkvi maševal kardinal Franc Rode. VIR: Dom

Letno vsaj dve maši v slovenskem jeziku

V zadnjem času sta vsako leto v Porčinju vsaj dve maši v slovenskem jeziku, na soboto po veliki noči in na soboto ob bližini malega šmarna, ko se je Marija prikazala prvič. Za organizacijo maš v slovenskem jeziku skrbi Aleš Rupnik. Zaradi epidemije covida so romanja zamrla, a se spet vračajo. Sedanji župnik Vittorino Ghenda, župnik v župniji Racchiuso, je rektor Porčinja že od leta 2002, torej 22 let. Naslednje leto bo praznoval 60 let duhovništva. Z za njegova leta izredno energijo vabi v Porčinj slovenske romarje in vsakemu pove, da je Marija govorila po slovensko. Pravi, da je priromalo v Porčinj že okoli 250 slovenskih duhovnikov in tudi pet slovenskih škofov. V Porčinju je tudi Romarski dom, krajevna skupnost pa nudi gostoljubje v domu Pro Loco. Za gostoljubje v romarskem domu poskrbijo domačini in sestre, ki pripadajo skupnosti Služabnikov Marije Jezusovega Srca (La Comunità Servi di Maria del Cuore di Gesù), ki so v glavnem Brazilke. Skupnost je v Braziliji leta 1997 ustanovil zakonski par Ana Rita in njen mož José Tavares de Melo. Začutila sta klic, da svoje premoženje namenita za najbolj uboge.

Skupnost CSMCJ ima svoje postojanke v Braziliji, Kolumbiji, Italiji, Portugalski, Franciji in Ruandi. V Porčinju se srečujejo tudi z romarji iz Sloveniji. Glede na to, da imajo veliko duhovnih poklicev, želijo priti tudi v Slovenijo in se naučiti slovenskega jezika.

V Porčinj romajo iz Slovenije tudi organizirane skupine

Poleg omenjenih slovenskih maš v Porčinj romajo tudi organizirane skupine, tudi iz Škofje Loke. V Porčinj iz različnih smeri Slovenci romamo tudi peš. Leta 2018 so v Porčinj romali člani Društva prijateljev poti sv. Jakoba Slovenija, sledili so jim odrasli bovški skavti (ZBOKS) in člani Slovenskega gorniškega kluba SKALA. Posamezni peš romarji prihajajo v Porčinj tudi iz Kobarida preko Robidišča. Janez Rak in Jože Šček sta dvakrat poromala peš tudi v času epidemije, ko ni bilo maš. Podobno je tudi majhna skupina ne ravno mladih zanesenjakov (»norcev«, kot se imenujejo) iz Vipave do Porčinja že štirikrat šla peš. Za romanje potrebujejo tri dni: prvi dan gredo iz Vipave do Tolmina, drugi dan iz Tolmina do enega izmed kampov ob Nadiži, tretji dan pridejo do maše v Porčinj. Janez Rak, ki se jim pridruži v Tolminu, pride do tja peš iz Ljubljane, za to rabi dva dni. Letos peš romanje iz Vipave in Ljubljane načrtujejo že petič.

Upamo, da bo letos za romanje primerno vreme in poleg njih v Porčinj pridemo v velikem številu. Predvideno je, da bo mašo vodil koprski škof Jurij Bizjak.

 Med mašo kardinala Rodeta leta 2018 v Porčinju. VIR: Dom

Marijino sporočilo v Porčinju – sporočilo Slovencem in vsemu svetu

Bogdan Vidmar, vikar za Evropsko prestolnico kulture, meni, da je Marijino sporočilo v Porčinju zelo podobno njenemu sporočilu v La Salette. V oči padeta predvsem dve naročili: ne ob nedeljah delati in ne preklinjati, druga in tretja Božja zapoved. Mati Božja je dodala, da bodo sledile, če se svet ne spreobrne, lakote in bolezni. Njene napovedi so se uresničile.

»Vemo, da so bile Marijine napovedi v Fatimi še veliko hujše, kot v La Salette in Porčinju. Dejstvo je, da so se uresničile njene napovedi, ki jih je dala v Parizu (1830), bodisi v nadaljnjih prikazovanjih. Marija nas, kot naša varnostno-obveščevalna služba, pravočasno opozarja na satanove spletke. Če pomislimo na današnje stanje človeštva, na grozodejstva, ki se dogajajo in smo se nanje že navadili. Vse to je posledica določenih odločitev. Morda si domišljamo, da so vse stvari med seboj ločene in izolirane. V resnici ni tako, vse je med seboj povezano. Do teh spoznanj prihaja tudi znanost. Ni vseeno ali spoštujemo Gospodov dan ali ne; to vpliva tudi na ekonomijo, družino, naše zdravje. Kdor krši Božje zapovedi, ga čakajo težke posledice: lakota, revščina, bolezni, vojne, neplodnost, izumrtje naroda. Če bi bila nedelja naš civilizacijski dosežek, ne bi dovolili, da v nedeljo delajo niti judje, muslimani, ateisti. Prepoved ropotanja traktorjev, mešalcev, motork bi bila zapisana tudi v državni zakonodaji.«

K Mariji zdraviteljici po telesno, duševno in duhovno zdravje

Bogdan Vidmar meni, da je Porčinj furlanski Lurd, glede na to, da je Marija govorila v slovenskem jeziku pa tudi slovenski Lurd. Zanimive so slike Porčinjske Matere Božje, na katerih so slikarji upodabljali tudi potok. Verjetno pod vplivom Marijinih prikazovanj v Lurdu. Marija se je v Porčinju prikazala leta 1855, torej tri leta prej, kot v Lurdu. V času, ko se je Marija prikazala v Porčinju je v Evropi divjala kolera. Umirali so tudi prebivalci Porčinja. Vzdušje v času, ko se je prikazala Tereziji, je bilo moreče. Avgusta in septembra 1855 je v epidemiji kolere v Porčinju in sosednjih Podratah (Clap) umrlo 32 ljudi, med njimi tudi kaplan Giuseppe Costaperaria, star 45 let, ki se je verjetno okužil, ko je umirajočim podeljeval zakramente. Dan pred Marijinim prikazanjem, so bili v Porčinju trije pogrebi. Naslednjo nedeljo po prikazovanju so bili spet trije pogrebi. Umirali so tudi otroci in mladi.

Po Marijinem prikazovanju je kolera prenehala. Domačini so pozneje v zahvalo za rešitev pred kolero v cerkvi postavili sliko Marija od zdravja. Vsako leto v Porčinju potekajo maše za bolnike, kar še posebej spodbuja sedanji videmski nadškof mons. Andrea Bruno Mazzocato. Celovito razumevanje zdravja, ki je v soglasju tudi s spoznanji sodobne znanosti, vključuje tudi duševno in duhovno zdravje. Morda se tega ne zavedamo, morda tega nočemo vedeti, toda prav gotovo je z zdravjem povezano tudi Marijinim naročilom: »Posvečujte praznike in ne preklinjajte, pokorite se in spoštujte post in bedenje ter dobro molite rožni venec«. 

»Posvečujte praznike in ne preklinjajte, pokorite se in spoštujte post in bedenje ter dobro molite rožni venec«.

Kapela na kraju prikazanja v Porčinju. VIR: Dom

Vrata med slovanskim in romanskim svetom, nebeška vrata ter avtocesta v nebesa

Porčinj se nahaja na stičišču jezikov in kultur, na slovensko-romanski etični meji. Tu že več stoletij skupaj sobivajo Italijani, Furlani in Slovenci. Med drugimi je na to opozoril tudi bl. Carlo Acutis (1991–2006), ki je umrl zaradi levkemije star komaj petnajst let. Znanj je po tem, da je bil računalniški genij. Na spletu je pripravil dve razstavi, o evharističnih čudežih in o Marijinih prikazovanjih (http://www.carloacutis.com/it/association/mostra-apparizioni-della-madonna-e-i-suoi-appelli), ki je po njegovi smrti izšla tudi v knjižni obliki (Gli appelli della Madonna. Apparizioni e santuari mariani nel mondo). Med kraje Marijinega prikazovanja je uvrstil tudi Porčinj (Porzus degli Slavi), ki je »vrata«. Jezus pravi: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo« (Jn 10,9).

Božja Mati Marija je poskrbela, da je Porčinj tesno povezan z Jezusom, bl. Carlo Accutis pa nas je tega spomnil. Znan je njegov rek »Evharistija – moja avtocesta v nebesa«. Naša prošnja: »Bl. Carlo Accutis, posreduj v nebesih, da se bodo romarji lahko do Porčinja pripeljali z avtobusom« in bodo tu romarji odkrivali avtocesto, o kateri govori tvoje življenje«. Upamo, da bodo župani z obeh strani meje s pomočjo sodelavcev uspeli skupno pripraviti projekt, ki bo omogočil pridobitev sredstev tudi za razširitev ceste, ki bo omogočila, da v Porčinj prihajajo tudi večje skupine romarjev, ne le iz Slovenije in Italije, temveč tudi od drugod. Obenem pa je potrebno razmišljati, da kraj ohrani svojo prvobitno lepoto, kamor bodo romarji prihajali na zdravljenje od hrupa in mestnega načina življenja, občudovali naravo in si nabrali novih moči za življenje.

Zakaj so Marijina prikazovanja v Porčinju znana šele danes?

»Če odmislimo težavno dostopnost Porčinja, politične in kulturne razloge, je to, da Marijino sporočilo v Porčinju spoznavamo šele danes, Božja previdnost,« meni Bogdan Vidmar. »Marijin materinski opomin v Porčinju je danes, ko je tako imenovan Zahodni svet, zavrgel Boga, aktualen veliko bolj kot ob času prikazovanja. Nekdanji župnik, don Vito, je nekoč dejal: 'Dejstvo Marije iz Porčinja je kot čudovita roža, ki počasi odpira svoje cvetne liste, enega za drugim, da nam pokaže – glede na Božje in ne naše čase – vso svojo lepoto in dišavo.' Marija je v Porčinju izbrala za prikazovanje kraj, od kjer seže pogled na velik del furlanske ravnine, vse do Gradeža in na venec Alp. Naš pogled obrača proti Obljubljeni deželi, proti večnosti.«

Notranjost kapele v Porčinju. VIR: Natisone. it

Zakaj je Porčinj pomemben tudi za slovenske romarje?

Bogdan Vidmar poudarja, da je prvi razlog za romanje v Porčinj je Marijino sporočilo, ki velja za vse ljudi na svetu. Drugi razlog je povezovanje kristjanov na stičišču romanskega, germanskega in slovanskega sveta in naša poklicanost, da svetu pričamo o Božji ljubezni. Tretji razlog, kar se morda sliši nenavadno, je povezovanje med nami Slovenci.

Danes je Porčinj v Italiji. Tu so živeli in še vedno živijo, na robu slovenskega narodnega območja, na meji med romanskim, germanskim in slovanskim svetom, naši sonarodnjaki, beneški Slovenci. V preteklosti je v okoli 400 vasicah v Benečiji živelo med 40.000 in 50.000 Slovencev.

Iz Čedada (Cividale del Friuli) je do Porčinja 24 km, iz Vidma (Udine) pa 23 km. Porčinj se nahaja na območju t. i. Benečije, Beneške Slovenije (Slavia Veneta, Slavia Friulana, furlansko Sclavanìe). Vsi ti izrazi so, kot pravi škofov vikar za Evropski prestolnico kulture obeh Goric 2025 in koordinator letošnjega romanja v Porčinj Bogdan Vidmar, problematični, saj so nastali v času »nacionalizmov«. »Danes bi bilo, če se število Slovencev v teh krajih ne bi medtem drastično zmanjšalo, bolj pravilno reči Slavia Italiana, saj so ti kraji del Italijanske države. V današnjem času, ko poudarjamo, da je meja priložnost, je prav, da se prebivalci na obeh straneh meje trudimo za sodelovanje. Kjer so nekoč potekali obrambni limesi in strogo nadzorovane meje, se danes zapore spreminjajo v vrata, nekoč odmaknjeni kraji v središča medsebojnega srečevanja in izmenjav, nacionalistična zaslepljenost v prizadevanje za skupne projekte.« V resnici je do izmenjav prihajalo že v preteklosti. Gradovi na predalskem hribovju kažejo, da je v preteklosti tu potekal pomemben limes. O tem pričajo Castello di Cucagna, Castello di Zucco, Castello di Partistagno, Castello Superiore di Attimis, Castello Inferiore di Attimis. Iz enega od teh gradov izvirajo Attemsi, ki so bili v preteklosti ena najvplivnejših plemiških rodbin v Sloveniji in so na območju današnje Slovenije naredili veliko dobrega.

V času Oglejskega patriarhata in Beneške republike so imeli svojo vaško samoupravo in so bili dobro organizirani. Z mirovno pogodbo med Francijo in Avstrijo, v Campoformiu 19. oktobra 1797, so ti kraji pripadli Avstriji. V revolucionarnem letu 1848 so se Italijani v Avstro-ogrski hoteli priključiti Italiji. Marija se je v Porčinju prikazala leta 1855 in s Terezijo Dush govorila v slovenskem narečju. Leta 1859 je izbruhnila vojna, v kateri je s Francijo povezana Italija premagala Avstrijo. Sledila je prusko-avstrijska vojna, v kateri so se Prusi povezali s kraljevino Italijo in premagali Avstrijo. Mirovna pogodba 3. oktobra 1866 je določala, da pride Benečija pod Kraljevino Italijo. Začelo se je poitalijančevanje, ukinjanje slovenskega jezika, spreminjanje imena krajev. Če poznamo vse te okoliščine, ni čudno, da je Marijino prikazovanje v Porčinju ostalo prikrito.

Meje niso več kraj spopadov, ampak »priložnost«

Bogdan Vidmar izpostavi še naslednje: »Nova Gorica in Gorica bosta leta 2025 Evropska prestolnica kulture. Ob preraščanju nacionalizmov, ki so nas razdvajali, danes poudarjamo čezmejno sodelovanje in medsebojno srečevanje različnih narodov. Meje niso več kraj spopadov, ampak »priložnost«. Marija Žanjica lahko poveže med seboj ne le Italijane in Slovence, ampak tudi nas Slovence. Med prvo svetovno vojno so se na Soški fronti beneški Slovenci borili na strani Italije proti Slovencem, ki so stali na drugi strani Soče. Brat je moril brata. Ne poglabljajmo medsebojne razdeljenosti. Zakaj bi v Ljubljani nam najbolj zahodnim Slovencem očitali, da smo »lahi«, mi ki živimo na meji z Italijo pa Ljubljančanom, da ne vedo za Trst, Gorico, Krmin, Čedad, Fojdo, Ahten, Špeter, Porčinj. Žal to ni edina razdeljenost v našem narodu.«

Kip vidkinje Tereze Dush. VIR: Dom

Kako do Porčinja?

Žal v Porčinj ne moremo priti z avtobusom, temveč le z osebnim avtomobilom, z motorjem kolesom, konjem ali peš.

1. Iz Kobarida preko Borjane, Podbele in Robidišča. Od Robidišča nadaljujemo pot po planoti Ravni (Piano delle Farcadizze) do Prevala s kapelo sv. Antona na 790 metrih nadmorske višine, kjer je razpotje. Tu sledimo kažipotom za vasici Prosnid (Prosenicco) in Subid (Subit) ter k planšarijam na Toplem vrhu (Malghe di Porzus). V naslednjem križišču se spustimo v Porčinj. Od Robidišča do Porčinja je 11 kilometrov.

2. Preko Čedada (Cividale): Faedis, Attimis, Porzus.

3. Po avtocesti A 4, preko Vidma (Udine): Izhod Udine nord, Povoletto, Attimis, Porzus. Iz Attimisa do Porzusa je 6 km ozke ceste.

4. Peš: Iz Ahtna (Attimis), Fojde (Faedis) in iz drugih krajev vodijo v Porčinj tudi označene pešpoti.

Zanimivosti ob poti

Čedad, mesto ob Nadiži, »srce Furlanije«, je leta 50 pred Kristusom ustanovil rimski imperator Julij Cezar (Forum Iulii). Po tem mestu dobijo ime tudi Julijske Alpe. Mesto je bilo v času Langobardov (od leta 568) okoli 200 let glavno mesto Langobardske vojvodine, preden so Langobardi prestolnico prenesli v Pavio. Leta 737 je Čedad postal sedež oglejskega patriarhata. V Čedadu se v krščanskem muzeju v stolnici nahaja Ratchisov oltar, najpomembnejša skulptura celotnega poznega srednjega veka na tem območju. Na oltarju je med drugim zanimiv zapis v latinščini; razen zadnjih 12 črk, ki so enigma: »hidebohohrit«. Nekateri menijo, da to pomeni: »je šel Boga odkrit«. Če ta teza drži, je to najstarejši zapis v slovenščini; starejši od Brižinskih spomenikov.

Za Slovence je izjemno pomemben Čedajski rokopis

Pavel Diakon (720–797), razgledan zgodovinar in pesnik, je živel v Čedadu v času propadanja Langobardskega kraljestva. Med drugim je napisal za zgodovino zelo pomembno knjigo Historia Langobardorum, ki opisuje zgodovino njegovega naroda, pa tudi zgodovino naših prednikov. V Čedadu si vsekakor velja ogledati stolnico in stolnični muzej, Muzej Langobardov, Tempietto Langobardo ter se sprehoditi po mestu, ki je pod zaščito Unesca.

Za Slovence je izjemno pomemben Čedajski rokopis (nastali okoli leta 1497): 16 listov; kratki zapisi z imeni faranov. 52 zapisov je v slovenskem jeziku. V Čedadu je znan tudi kamniti »hudičev most«, ki so ga začeli graditi leta 1442. Visok je 22 metrov, dolg 50 metrov. Legenda pravi, da mogočen steber sloni na velikem kamnu, ki ga je postavil hudič. Hudič je obljubil, da bo pomagal zgraditi most, če bo prva duša, ki bo šla čez, njegova. Čedajci so bili prebrisani in so, ko je bil zgrajen, čez most poslali mačko.

Procesija z Marijinim kipom. VIR: Dom

Znamenitosti v Benečiji

Stara gora pri Čedadu (Castelmonte) je bila v srednjem veku najbolj obiskana božjepotna pot v okolici. Sem so prihajali romarji iz Goriške, Kranjske, Koroške in celo Štajerske. Tu je Marijin kip iz začetka 15. stoletja, kip črne Marije, ki sodi med najlepše Marijine upodobitve daleč naokoli in zato mu slovenski romarji pravijo Lepa Marija ali Živa Marija. Starogorski rokopis je eden od starejših spomenikov slovenskega jezika. Nastal je ob koncu 15. stoletja in vsebuje iste molitve kot Celovški rokopis.

Landarska jama severno od Špetra je znana po podzemni cerkvi, do katere pridemo po 115 stopnicah in je prvi dokaz prisotnosti krščanstva v Nadiških dolinah.

Matajur je gora, ki se nahaja na meji med Slovenijo in Italijo. Z njenega vrha je lep razgled na vse strani neba. Pod vrhom se nahaja tudi planinska koča Dom na Matajure. Na pobočju gore se nahaja istoimenska vas. Na Matajur vodijo tudi številne pohodniške poti. Med drugim se tu konča peta etapa in začne šesta etapa Camino Celeste, ki poteka od Ogleja do Svetih Višarij.

Koordinator romanja v Porčinj Bogdan Vidmar. FOTO: Tatjana Splichal

Vabilo: romanje k Mariji v Porčinj

Vabimo vas k maši v slovenskem jeziku, ki bo v Porčinju v soboto, 2. septembra 2023, ob 10.30. Somaševanje bo vodil koprski škof Jurij Bizjak. Po maši bodo domačini pripravili skromno pogostitev. 

Sledila bo okrogla miza o našem prizadevanju za telesno, duševno in duhovno zdravje ter za zdravje posameznikov pa tudi za zdravje naših skupnosti in vsega ljudstva.

Predlagamo, da se med seboj dogovorite in pridete predvsem z osebnimi avtomobili. Ob 8.00 bo začelo v Ahtnu (Attimis) peš romanje (6 km). Do tja pa lahko pride tudi avtobus.
Prijavite se TUKAJ.