V 94. letu je na sončno nedeljo 11. maja odšla v nebeško kraljestvo naša draga mentorica Martina Orožen, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, neutrudna in do konca življenja predana raziskovalka slovenske jeziko(slo)vne preteklosti. Luč sveta je ugledala 12. oktobra 1931 v Turju nad Hrastnikom, v katerem je z nami ob maševanju celjskega škofa Maksimilijana Matjaža in duhovnika Franca Ornika praznovala častitljiv 90. rojstni dan. Tam je v okrilju humanistično izobraženega rodu sprejemala vase tančine štajersko prežete rodne govorice, rahlo dolenjsko obarvane, in ljubezen do maternega jezika, ki ga je preganjal vojni čas in ji odvzel očeta. Po vojni je obiskovala gimnazijo v Celju, leta 1957 je diplomirala na ljubljanski Filozofski fakulteti iz slovenskega jezika s književnostjo in primerjalnega slovanskega jezikoslovja in se kot asistentka izpopolnjevala na Poljskem, v Krakovu in (kasneje še) na Dunaju pa je bila lektorica za slovenski jezik. 

Martina Orožen se je rodila 12. oktobra 1931 v Turju nad Hrastnikom. FOTO: Tatjana Splichal

Leta 1966 je doktorirala iz zgodovinske slovnice slovenskega jezika in na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani 40 let predavala in proučevala slovenska besedila od srednjeveških rokopisov do pridig in cerkvenih pesmaric 19. stoletja, zgodovino slavistike in etnolingvistiko – s poznavalsko natančnostjo je začrtala razvoj slovenskega jezika (kranjski in prekmurski knjižni jezik) in oblikovanje enotne slovenske knjižne norme sredi 19. stoletja. Predano in poglobljeno je predstavljala jezikovne nazore od Primoža Trubarja v 16. do Antona Martina Slomška v 19. stoletju ter jih razlagala z jezikoslovno mislijo Kopitarja, Škrabca in Miklošiča. Vodila je Katedro za zgodovino slovenskega jezika in dialektologijo, bila tudi predstojnica Oddelka, predsednica več seminarjev za tuje slaviste in mednarodnih simpozijev, predsednica Slavističnega društva Slovenije, članica Komisije za historične slovarje slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik SAZU, krajši čas tudi vodja njegove Dialektološke sekcije. Bila je gostujoča predavateljica na številnih evropskih univerzah. Svoje znanje je uspešno predajala študentom, jih navduševala za raziskovanje in usmerjala. Leta 1996 se je upokojila in za svoje zasluge prejela zlato plaketo Univerze v Ljubljani, za posebne dosežke na področju slovenskega jezikoslovja pa nagrado Ustanove patra Stanislava Škrabca. Leta 2011 je postala častna občanka Občine Hrastnik. Njena bogata bibliografija obsega več kot 450 enot – najboljša poznavalka razvoja slovenskega jezika je svoje raziskave zaokrožila v štirih znanstvenih monografijah, ki presegajo dva tisoč strani vrhunskih in poglobljenih analiz zgodovine slavističnega in slovenističnega jezikoslovja: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika: od Brižinskih spomenikov do Kopitarja (1996), Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju (1996), Razvoj slovenske jezikoslovne misli (2003) in Kulturološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika (2010); v zadnji knjigi je na strani 24 zapisala: »Ob svojih raziskovalnih spoznanjih sem odkrila Stvarnika in to je največja nagrada za moj trud!«.

Kot raziskovalka se je posvetila razvoju slovenskega jezika. FOTO: Tatjana Splichal

Globoka vera jo je zadnja leta navdihovala za proučevanja obrednega jezika, cerkvenih pesmi in pridig. Na romanja po Poljskem in drugod je strokovno vodila skupine vernikov še v visoki starosti. Do lani je svoje poslanstvo zavzeto nadaljevala, objavljala prispevke, dajala intervjuje, aprila 2023 je sodelovala na Mednarodnem znanstvenem posvetu o tržaško-koprskem škofu Matevžu Ravnikarju. Načrtovala je še obravnavo ohranjenega dela Pesmarice s Svete Planine nad Zagorjem ob Savi iz srede 18. stoletja, napredujoča bolezen pa ji je prekrižala načrt, da bi predstavila velik pomen Friderika Barage za slovenski jezik.

Dan pred slovesom od zemeljskega življenja smo jo štirje njeni doktorandi obiskali v Trubarjevem domu upokojencev v Loki pri Zidanem mostu, v katerem je ob svoji mlajši sestri Minki preživljala zadnje mesece življenja. Čakala nas je. Skupaj smo brali odlomek iz njene študije o svetem Martinu. Četudi ni mogla več govoriti, je spremljala naše besede in nas čutila ob sebi. V poznem popoldnevu smo se od nje poslovili z Gospodovo molitvijo. Naslednji dan je odšla k Bogu, ki ji je bil vir neminljivega Življenja, Luči in Ljubezni. 

Srčno profesorico, polno Božje miline in dobrote ter vrelec znanja in govorniške spretnosti, bomo ohranili v najlepšem spominu. 

Hvaležni učenci Irena, Majda in Marko

---

Dodatek: 

V preteklem letu nam je pokojna Martina Orožen pomagala pri razumevanju besedila Baragovih Zlatih jabelk, ki smo jih v skrajšani obliki objavljali v Magnificatu, saj je njegova dela in duhovnost znanstveno proučevala, del njenih spoznanj pa strnila v dveh oddajah.