Prav dnevi, ko si lahko vzamemo čas, da se ustavimo in premislimo, kako živimo, je lahko tudi priložnost tudi za razmislek, kako gospodariti s časom. To je tema nove številke revije Cerkev danes.

K pogovoru smo tokrat povabili škofa Franceta Šuštarja, ki meni, da je o posebnem liku »sodobnega župnika« težko govoriti. O vodenju župnije je spregovoril Slavko Kessler, medtem ko Špela Pucelj razkriva izzive mladinske pastorale pred sinodo. Mojca Polona Vaupotič predstavlja filipinskega kiparja Napoleona Abuevo.

Kako si 'podvržemo' čas, da si ne bo čas 'podvrgel' nas?

»Kako (z)voziti skozi čas, da nas ne povozi?« Se sprašuje Karel Gržan. Brigita Perše pa se je ozrla po modrost k našim babicam in ugotovila. »Dokler stara mama peče potico, otrok ne zanima, kako …« Andrej Grošelj ugotavlja, da je moderiranje nuja našega časa. S. Magda Burger je z mislimi že pri novem veroučnem letu, Igor Dolinšek pa pri novem pastoralnem letu.

Papež Frančišek opozarja, da je edini gospodar časa Bog. »Mi smo lahko gospodarji trenutka, v katerem živimo. Toda čas pripada Bogu, ki nam daje upanje, da čas živimo,« je dejal v pridigi 25. novembra 2013, 1. februarja letos pa: »Smrt nas spominja, da nismo gospodarji časa.« Če čas pripada Bogu, kaj pripada nam? Nam je zaupano gospodarjenje s časom, kot je bilo v raju zaupano prastaršem: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,28)

»Kako torej v pastorali gospodarimo s časom? Kako si ga 'podvržemo'? Si je morda čas 'podvrgel' nas?« se v uvodniku sprašuje urednik revije Cerkev danes Branko Cestnik in se obrača na delo duhovnikov:

»Ko se prične zmanjševati število duhovnikov, se zato nujno dogaja, da tisti, ki so, delajo več; samoumevno postajajo župniki več župnij; pogosto je njihova 'kapela in pisarna' kar avto. Čut odgovornosti do Cerkve jih žene v nabite urnike in junaške podvige, denimo: dve poroki v enem dnevu, vmes pa pogreb; štiri maše v nedeljo, vmes pa organizacija skorajšnjega oratorija; spovedovanje doma in pri sosedih, vmes pa tri ure verouka in sestanek s ključarji ...

Toda ali smo prepričani, da tako duhovniki optimalno gospodarijo s časom? So gospodarji pastoralnega trenutka? Ali današnji nabiti duhovniški urniki res pomenijo pastoralno rast Cerkve?« se sprašuje urednik in upa, da bo odgovore pomagala poiskati četrta letošnja številka Cerkve danes.