Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva. Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku. (Jn 2,13–25)

FOTO: Pexels.


Jezus ni revolucionar, oznanjevalec je. Čeprav je njegovo rohnenje po templju videti kot dejanje z vsem nezadovoljnega anarhista, z njim ne razbija, ampak gradi. »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil« (Jn 2,19).

Jezus namreč stvari ne uničuje, ampak jih postavlja na pravo mesto. »On pa je govóril o templju svojega telesa« (Jn 2,21), tega je postavil za merilo prenove templja in vsega, kar je bilo v njem narobe.

Namesto tržnice (Jn 2,16) je hotel v središče človeka spet postaviti osebo. Boga.

Menjava boga

Kaj je bila težava prodajalcev in menjalcev, ki so sedeli v templju? Bili so metafora za človeka, tiho je pričala o tem, da so ljudje zamenjali boga, ne da bi se tega zavedali.

Če namreč pridem v tempelj zato, da zadostim nekim pravilom o daritvah, si želim z nečim kupiti Boga, njegovo naklonjenost.

Če pa lahko s čim kupim Boga, recimo z voli, ovcami in golobi in denarjem (Jn 2,14), in mislim, da je res tako, potem pomeni, da je bog tisto, kar mojega Boga premaga, saj je on samo sredstvo, da pridem do tega, kar si želim.

Če ga torej uspem z nečim premamiti, da zastran dobička nekako »pozabi« na moje stranpoti, potem sem ga jaz oziroma ga je moje zlo premagalo in tako to ni več bog.

Na njegovo mesto, na mesto edine in najvišje avtoritete se je vrinil denar, »denar je postal simbolni proizvajalec vseh vrednot« (U. Galimberti) in tega žal ne more zanikati nihče od nas.

Kjer človekovo vrednost ocenjujemo glede na njegove sposobnosti, kjer je moj uspeh pred odnosi in tekmovalnost pred sodelovanjem, kjer nismo več sposobni razločevati, kaj je lepo, kaj dobro, kaj pravično in kaj resnično, temveč samo, kaj je koristno in kaj ugodno, tam v našem templju sedi denar in ne Bog.

Boga na(-)mesto boga

Kjer pa Bog ni bog, tudi človek ni človek, razčloveči se, samo sredstvo postane. In to je samomorilno!

To nam lepo kaže današnja situacija, ko smo ostali brez Boga, ko smo si ga skrčili zgolj na enournega nedeljskega dvornega norčka, izgnali pa smo ga iz morale, ekonomije, odnosov, kulture, ko smo tudi človeka popredmetili.

Nič več nam ni sveto, nedotakljivo, vredno spoštovanja in naše tišine, to je tisto, kar je težava, vse se da kupiti in vse se da prodati – in tako v nas in med nami ni ničesar več vrednega.

Vrniti Boga na njegovo mesto, to pomeni Jezusovo prevračanje in razbijanje tistega, kar se je ljudem zazdelo kot dobro »ustaljeni« red. Postaviti spet nekaj svetega v svoje življenje, nekaj nedotakljivega, vrednoto, če rečemo drugače, ker se prav v tem kaže moj odnos do Boga.

Vrednota je moj tempelj, v njem molim Boga. On ga je namreč postavil, on je postavil in določil neke stvari za svete, ker jih očitno potrebujemo. Ne da bi nas zasužnjil, temveč da bi nas odrešil. Da bi nas s tem naredil za drug drugemu svete, vredne in svobodne.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (10/2021).