To srce išče luč, svobodo in resnico, kolikor jo le more zaslutiti s tistim delom sebe, ki ni podvrženo zakonom narave, ampak duha.

Cerkev živi na petih celinah, vse naštete spremembe jo živo zadevajo povsod. Oba zadnja papeža sta bila iz vrst Bogu posvečenih, prvi iz jezuitske, drugi iz avguštinske duhovne tradicije. To ni zanemarljivo, saj morda pomeni potrebo današnje Cerkve po tem, da jo vodi nekdo, ki se je dolga leta oblikoval v hoji za Jezusom na način evangeljskih svetov uboštva, čistosti in poslušnosti, ter v skupnosti življenja in poslanstva.

Bogu posvečeni smo v Cerkvi tudi danes tisti, ki imamo miselnost obrobij ter smo pozorni na stvari, za katere se svet ne zanima. Če jih naštejem le nekaj: odločimo se, da bomo svoje življenje popolnoma darovali Bogu, ne karieri, družini in materialnim dobrinam. Imamo svoj način življenja v skupnosti, v zunanjih znakih posvečenosti, v dnevnem in letnem ritmu molitve in praznikov. Naše skupnosti niso same sebi namen, člani med seboj niso povezani s sorodstvenimi vezmi, ampak z ljubeznijo do Kristusa in evangelija. Pri svojem delu več pozornosti namenjamo tistim, ki jih je družba izločila, ali pa tistim, ki so zaradi naravne krhkosti bolj izpostavljeni.

Bogu posvečeno življenje je izraz delovanja Svetega Duha v Cerkvi. Odgovor, ki ga na začetku poti dajemo bolj v iskanju kot v gotovosti, se skozi čas in izkušnjo plemeniti v spoznanje, da posvečenost Bogu ni moje delo, ampak Božje darilo, ki ga lahko odprem šele potem, ko ga sprejmem; in ko ga odprem, je neizčrpen, vse do trenutka, ko bo najina zaveza zapečatena v večnosti.

Ljudje v vseh časih in kulturah potrebujemo nekoga, ki svoje življenje posveti duhovnim dobrinam in v nemirnih srcih prebuja spomin na večnost in na Boga.

Moj osebni pogled po 35 letih življenja v redovni skupnosti je, da Bogu posvečeno življenje ni homogena gmota, kjer je vse enako in monotono, ampak je nekaj zelo živega. Živo je naprej v človeku samem, ki se skozi dneve, tedne, leta in desetletja vsak dan znova zavestno odpravi na pot za Jezusom. To je pot spreobrnjenja, učenja, čudenja, trpljenja in luči. Na tej poti moli, se srečuje z ljudmi, jim poskuša predati kaj dobrega, se v tem spoznava, sprejema blagoslove, doživlja vzpone in padce, se uči modrosti in raste v predanosti ter hvaležnosti. In vedno ima nekaj, kar lahko da: mladi s skupnostjo delijo svojo ponižno poučljivost, zreli člani zavzeto delajo za skupno dobro, stari izžarevajo hvaležnost in potrpljenje. Bogu posvečeno življenje je v skupnosti, ki vsakega člana sprejema, uči, spremlja in ga podpira v delu za Božje kraljestvo, tudi dandanes živo, rodovitno. Živo je tudi v Cerkvi, v kateri vseskozi poteka dinamično prenavljanje, saj nekatere stare oblike odhajajo in nastajajo nove.

Ali je Bogu posvečeno življenje aktualno tudi danes? Aktualno je v vsakem času, tudi danes. Tudi danes lahko pripomore k raznolikosti in živosti cerkvenih skupnosti ter okrepi njihovo sinodalno delovanje. Ljudje pa v vseh časih in kulturah potrebujemo nekoga, ki svoje življenje posveti duhovnim dobrinam in ki – pogosto brez besed – v nemirnih srcih prebuja spomin na večnost in na Boga.

Prispevek je bil najprej objavljen v 5. številki Družine.