Predstavljamo tri knjige iz zbirke Znanstvena knjižnica, ki jo izdaja Teološka fakulteta v Ljubljani.

Velikodušna ljubezen

Dr. Stanislav Slatinek je avtor knjige Velikodušna ljubezen. Pot do zakonske sreče (sozaložnika sta še Ognjišče in Slomškova založba).

Glavni naslov knjige je sestavljen iz dveh besed: velikodušnost in ljubezen. Gre za vrednoti, ki se najbolj uresničujeta v zakonski skupnosti. Vsak zakon in vsako družino bi lahko opisali kot prostorje velikodušne ljubezni.

Tudi papež Frančišek pravi, da zakon in družino najbolj ovrednotita »velikodušnost« in »ljubezen« (Radost ljubezni 316). To velja še posebej takrat, ko se pojavijo krize.

Marc Quellet opozarja, da vsaka kriza v sebi skriva »dobro novico« (Sguardo missionario. Per capire Amoris laetitia, L'Osservatore Romano, 9. 11. 2017, 7).

Niti zaročenci niti zakonci krizam niso vedno kos, da bi jih premagali. Krize namreč sporočajo, da način življenja, ki ga človek živi, ni dovolj dober in da bi bilo treba marsikaj spremeniti.

V krizi je najbolj prizadeta velikodušnost. Ljudje, ki se ljubijo, se v krizi spremenijo v tujce in sovražnike. Zato ljubezen, ki je bila na začetku mnogim zaročencem vezivo za njihova srečevanja, v krizi hitro splahni in je ni več.

Praktičen proces zdravljenja ran

Če se želimo krizam, ki ogrožajo zakonce in družine, postaviti po robu, jih moramo najprej dobro poznati. Med najbolj pereče krize skupnega življenja lahko uvrstimo pomanjkljivo pripravo na zakon, ločitve, nasilje, nesposobnosti za skupno življenje in človeški egoizem.

Težave so tudi v tem, da zakon in družina v sodobni družbi nista zaščitena kot vrednoti, ampak sta stalno izpostavljena novim in novim izzivom ter nevarnostim (npr. splav, ločitev, evtanazija, zakon z osebo istega spola itd.), ki zakonske in družinske vezi samo še slabijo.

Zato je izredno pomembno, kako se na to odziva širša javnost. V želji, da bi zaročence dobro uvedli v dobrino zakona (bonum coniugum), zakoncem in družinam pa ponudili praktičen proces zdravljenja ran, je avtor v knjigi podal temeljna besedila, ki opisujejo »velikodušno ljubezen« in »zakonsko srečo«.

Človek, religija, nasilje in kultura miru

Dr. Janez Juhant Človek, religija, nasilje in kultura miru. Duhovno-psihološka študija človeka. Delo je aktualno in znanstveno poglobljeno, onstran cenenih, običajnih, črno-belih ideoloških za ali proti religiji.

Že v naslovu in podnaslovu sta podana oba vidika študije. Po eni strani je osvetlitev, kako posamezne religije v doktrini obravnavajo vprašanje nasilja oziroma miru, po drugi strani pa je to duhovno-psihološka obravnava človeka, ker je na koncu človek, ki dojema, razlaga in izvaja religijo tako ali drugače.

Človek je namreč tisti, ki mrtvi črki oziroma tradiciji, daje novo življenje, moč bodisi za graditev miru ali, nasprotno, za uničevanje. Tako Juhantovo delo predstavi religijo pod številnimi vidiki in njenimi razsežnostmi, ki so danes neločljivo povezane z religijsko vpetostjo v moderen, kritičen, sekulariziran globalni svet.

Obnavljanje človeškosti

V drugem delu je govor o človeku kot »zapleteno odprtem bitju«. Ta del se konča z dvema pomenljivima podnaslovoma: Dialog in religiozna odprtost in Stalni izziv: Obnavljanje človeškosti.

Tu je rečeno: »Če hoče biti človek priseben in človeško ravnati, mora znati iti preko svojih neposrednosti in pogosto tudi prek svojih sebičnih teženj v globlja bivanjska prostranstva.

Človek naj torej prisluhne in iz svojega sveta vstopa v svet drugega, da ne bi ostal zaprt vase in se ujel v brezplodno ponavljanje in se bojevito usmeril proti drugemu.«

S tem je podan temelj mirotvornega ali nasilnega delovanja človeka oziroma njegovega tolmačenja religije, na katero se sklicuje.

Brezna zla in poti k miru

Nenazadnje nosi za miroljubna ali nasilna dejanja odgovornost človek kot njihov storilec in ne nek sistem, v tem primeru religijski, ki ga človek lahko obrne v dobro ali hudo ... morda z zmanjšano odgovornostjo, a vendarle, odgovornostjo.

Tretji del nekako povzema uvide prvih dveh pod naslovom Brezna zla in poti k miru.

Čeprav je delo s tem tematsko zaključena celota, pa se vendarle smiselno nadaljuje v Dodatek, ki obravnava zadnjo vojno v nekdanji Jugoslaviji, ki je imela usodne posledice tudi za nas Slovence in nastanek naše države.

Zato se delo konča s preučevanjem posebnega, nam znanega »primera vojn v nekdanji Jugoslaviji«. Tu so podani nekateri doslej manj osvetljeni vidiki te morije in elementi za njihovo razumevanje.

Med nihilizmom in mesijanizmom

Naslov doktorske disertacije dr. Luke Trebežnika je Med nihilizmom in mesijanizmom. Derridajeva filozofija religije.

Študijo je avtor posvetil misli slovitega postmodernega francoskega filozofa Jacquesa Derridaja, ki s svojim delom predstavlja kritiko ustaljenih smislov in pomenov, vpetih v okorele miselne strukture.

Na prvi pogled se upravičeno zdi, da je njegova filozofska smer, dekonstrukcija kot kritika metafizike prisotnosti, povsem neskladna z religijskimi svetovnimi nazori, ki verujejo v nadčasne resnice.

Toda tudi resnica odnosa med religijo in dekonstrukcijo, kot prepričuje avtor, ni tako enostavna in nedvoumna, kot bi se sprva lahko zdelo.



Metafizika. Izbrana poglavja

V zbirki Priročniki Teološke fakultete je izšla knjiga dr. Branka Kluna Metafizika. Izbrana poglavja.

»Metafizika« predstavlja enega od osrednjih filozofskih predmetov enovitega magistrskega študija teologije.

Gre za »prvo filozofijo« (Aristotel), ki se sprašuje po celoti stvarnosti in njenih zadnjih temeljih.

Učbenik, ki bo služil predvsem pri seminarskemu delu predmeta, obsega deset poglavij in je razdeljen v tri dele.

V prvem delu, ki ga je avtor naslovil Zgodovinski spomin, je v ospredju misel osrednji lik krščanske filozofije, namreč sv. Tomaž Akvinski.

Dve obsežni poglavji se posvečata razumevanju resnice in pojmovanju Boga pri Akvincu. Pri tem avtor pokaže na specifiko metafizično-ontoloških predpostavk tega izjemnega misleca, ki v luči biblično-krščanskega izkustva preobrazi klasično grško (aristotelsko) metafiziko.

Tretje poglavje je namenjeno spremembam, ki jih prinaša t. i. druga ali renesančna sholastika s Franciscom Suarezom na čelu in ki prinaša določen odklon od Tomaževe ontologije.

Fran Kovačič, Aleš Ušeničnik in Janez Janžekovič

V drugem delu z naslovom Slovenska recepcija avtor obravnava tri slovenske mislece in profesorje, ki so prenašali sholastično metafizično misel v slovenski prostor. To so Fran Kovačič, Aleš Ušeničnik in Janez Janžekovič.

Avtor je umestil njihovo delo v širši kontekst neotomizma, pri čemer je pokazal na probleme, ki so spremljali neosholastično metafiziko in ki so ob hkratni kritiki metafizike znotraj širšega filozofskega konteksta botrovali k zmanjševanju njenega pomena.

Tretji del z naslovom Dialog s sodobnostjo se v štirih poglavjih posveča vprašanju metafizike v sodobni filozofiji. Kljub govoru o koncu metafizike (Heidegger) in njeni razširjeni kritiki ne gre spregledati poizkusov, ki z drugačno metodo in pojmovnostjo na novo postavljajo stara metafizična vprašanja – vprašanje glede celote in počela, glede smisla in presežnosti.

Pri tem se je avtor v prvi vrsti nanašal na francoska filozofa Emmanuela Levinasa in Jean-Luca Mariona, ki razodevata nove možnosti metafizike po (klasični) metafiziki.