Odpuščanje prinaša velike duhovne sadove, zato ni čudno, da je z njim povezanih toliko odporov in skušnjav.

Eden takih kamnov, ob katerega se na poti odpuščanja pogosto spotaknemo, nosi napis pravičnost. To oviro bomo lahko prestopili le, če si bomo priznali, da nismo vsevedni, da ne razpolagamo z vso resnico in da nismo poklicani za sodnika. Veliko ljudi namreč meni, da je odpuščanje mogoče šele tedaj, ko je zadoščeno pravici. A pravičnost in odpuščanje sta dve različni stvari. Za pravičnost bosta na zemlji poskrbela vest in sodišče, v večnosti Bog, za odpuščanje pa smo poklicani poskrbeti mi. Oglejmo si to na primeru.

Odpuščanje in iskanje pravice

Denimo, da nas je nekdo pri poslu oškodoval za večjo vsoto. Z lastnim prizadevanjem in z Božjo pomočjo smo mu to dejanje odpustili. To pa ne pomeni, da ne bomo iskali pravice in zahtevali povrnitve škode. To je tudi naša odgovornost, saj bomo s tem ščitili vrednoto poštenosti, postavili mejo in morda preprečili ponavljanje takih dejanj v pr...