Potepuh: Mija [FOTO]
Potepuh: Mija [FOTO]
Nekdanja in sedanja struga Nadiže oklepata 1.237 metrov visoko Mijo. Čeprav se po priljubljenosti ne more kosati s sosednjim, štiristo metrov višjim Matajurjem, je izlet po njeni krožni poti zanimiv in vreden truda.
Mija leži na slovensko-italijanski meji zahodno od Matajurja. Vrhova sta oddaljena le dobre štiri kilometre. Po dolini med njima teče Nadiža, ob njej vijuga cesta, med prvo in drugo svetovno vojno pa je šla tam tudi ozkotirna železnica, ki je povezovala Čedad in Kobarid.
Prvo naselje na italijanski strani meje je obcestna vas Štupica (Stupizza). V njej se začne več planinskih poti. Pot na Mijo ima številko 754 in gre od hiš naravnost do brvi čez Nadižo.
Na drugi strani reke je tabla z zemljevidom. Tudi v slovenščini lahko preberemo, da Mija na tej strani strmo pada v dolino. Tu rastejo črni gaber in druge toploljubne rastline, prostrana planota na vrhu pa je večinoma poraščena z bukovim gozdom.
Od table krenemo med skalami in kovinsko ograjo proti dolini Pradol. Danes je ta dolina na jugozahodni strani gore suha soteska, pred milijoni let pa je po njej tekla Nadiža. Mimo vodnega zajetja prispemo do skalnate stene.
Nasproti nje si lahko zadnjič natočimo vodo. Kamnita tla so oblikovana v stopnice. Ob poti so posejane table, ki opisujejo naravo. Ena od njih nas opozarja na ostanke hribovske vasice. Naseljena je bila v drugi polovici pomladi in v jeseni.
Takrat je bilo v njej okrog 150 ljudi in 1.500 glav živine, ki se je poleti pasla višje na gori.
Slabo uro po odhodu iz Štupice prispemo do razpotja. Naravnost bi šli proti sedlu Nad Pradolom (tu se bomo vračali), desna pot pa gre čez gozdnato pobočje na južno stran gore, kjer se obrne in počasi vzpne do podolgovate stavbe na planini Mija. Do vrha je še slaba ura. Sprva hodimo med redkim drevjem ter gledamo Stol in greben, ki se od njega vleče proti Huminu. Potem prispemo do skalnatega blodnjaka, kjer je pot slabše vidna.
A po zaslugi gostih oznak brez težav dosežemo vrh Mije. Z njega vidimo Matajur in Nadižo, ki vijuga proti Špetru Slovenov. Med razgledovanjem in čakanjem na malico sedemo na skalo, s katere pa nas dobesedno odnese, ko od blizu zaslišimo sikanje. Ko skalo pogledamo od strani, vidimo pod mestom, kjer smo sedeli, vdolbino in v njej modrasa. Imeli smo srečo.
Z vrha se vrnemo do planine Mija, od koder gremo na severozahod do sedla Nad Pradolom. Nad njim je pot strma, zato ni odveč previdnost. Mimo previsne skale prispemo do vodoravne poti. Desno je meja, mi pa nadaljujemo levo.
Dolina Pradol je sprva ozka. Ob poti je veliko zelenja, nad njim kipi kvišku prepadno skalovje. Pozneje se pobočja nekoliko razmaknejo in steza se začne počasi nagibati proti Nadiži, kjer po šestih urah hoje in popolne samote znova srečamo ljudi.
Mija (1.237 m)
Izhodišče: Štupica (Stupizza).
Dostop: Iz Kobarida nadaljujemo vožnjo skozi vas Robič v Italijo. Poltretji kilometer za mejo prispemo v naselje Štupica (Stupizza). Pri okrogli rumeni tabli z italijanskim in slovenskim imenom naselja zavijemo desno med hiše. Čeprav takoj zagledamo planinske kažipote, peljemo še sto metrov naprej do makadamskega parkirišča.
Kratek opis poti: Iz Štupice gremo čez Nadižo in po poti številka 754 navkreber po dolini Pradol. Na označenem razpotju zavijemo desno, se vzpnemo na planino Mija in čez skalnat blodnjak na vrh. Z njega gremo nazaj na planino Mija, nadaljujemo na severozahod do sedla Nad Pradolom in se po dolini Pradol vrnemo v Štupico. Pot je dobro označena. Ves čas hodimo po gozdu. Izlet je kar dolg, zato ni za vsakogar. S seboj vzemite dovolj vode.
Dolžina vzpona: 3 ure.
Dolžina krožne poti: 6 ur.
Višinska razlika: 1.030 metrov.
Zemljevid: Natisnjen je na tabli pri mostu čez Nadižo in na planini Mija.
Nedeljska maša: V župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Kobaridu je maša vsako nedeljo ob 7.30.