Nedaleč od doma, v dolini, ki se stiska k vznožju Toškega Čela, teče potok ali bolje rečeno potoček. Tako je majhen in kratek, da še imena ne premore. Izvira v dolomitnem svetu in se na koncu doline pretoči na travnato ravnico, kjer po borih tristo metrih ponikne v kraška tla. Na svetlo znova pride v bližnjem Podutiku, kjer se njegova zgodba konča z izlitjem v Glinščico. Ob visoki vodi, ko struga postane premajhna, hudourne vode najdejo tudi nekdanje, prastare požiralnike, ko pa tudi ti niso kos visoki vodi, dolina premore majhno jezero, ki izgine že po nekaj urah. Voda v potočku je nasičena z apnencem in je čista, na izviru celo pitna.

Ljubka mala voda pa premore veliko življenja, več kot bi ji človek prisodil. Potok nikoli ne presahne, bregovi pa so mehki, kot nalašč za sladkovodne rake koščake, ki vanje dolbejo svoje račine, to so luknje, kamor se zatečejo predvsem podnevi. Prisotnost rakov govori v prid čistosti vode, zato je potoček še kako vreden pozornosti. Ko je bila hči še osn...