“If you want to go fast, go alone. If you want to go far, go together,” pravi afriški pregovor. In ker je Svetovni dan mladih letos precej daleč, nas trinajst Slovencev nanj potuje skupaj. Na poti tja smo naredili tudi kakšen ovinek ter si ogledali majhen košček prečudovite Južne Amerike.

Naša prva postaja je bil Buenos Aires, kjer smo teden dni uživali gostoljubje tamkajšnjih Slovencev. Na ta način mesta ne vidiš več le skozi oči turista, ampak ga vzameš tudi malo za svojega. Vsaj jaz sem ga.

Samo mesto je, poleg vseh znamenitosti, zanimivo tudi zaradi svoje dvojnosti: je nenavadno in tuje, vendar se v njem lahko počutiš kot doma. Je kaotično (na primer gneča v prometnih konicah), pa je kljub temu logično urejeno (kot mnogo drugih je razdeljeno je na kvadrate 100 krat 100 metrov). V njem je veliko policistov, ampak je kljub temu še vedno precej kriminala. Prav tako je zelo opazna razlika med bogatejšim centrom mesta in med manj bogatimi in celo zelo revnimi predmestji, pa ne samo po vrstah stavb, ampak tudi po količini smeti na ulicah in po tem, ali so na cestah luknje ali ležeči policaji (in ali bo tvoj avto naslednje jutro še pred hišo ali ne ).

Tukajšnji ljudje, in s tem mislim na vse, čeprav smo imeli večinoma stik s Slovenci, so odprti in prijazni. Naši rojaki so nam odstopili hišo in nas cel teden spremljali po našem raziskovanju mesta, ki smo ga v kombiju, v avtomobilih in v minibusu prevozili po dolgem in počez. Poleg ogledovanja znamenitosti smo obiskali tudi več slovenskih domov (Slomškov dom, Dom San Justo, Slovenska Pristava in Slovenska hiša), kjer smo se srečali in družili s Slovenci, izmenjali pozdrave in poznanstva ter slišali veliko zanimivih zgodb.

Mesto sem zapustila nekoliko žalostna, saj sem se v njem počutila sprejeto in domače. Po drugi strani pa sem nestrpno pričakovala naslednjo postajo na naši poti proti Riu.