Dnevi v Rimu so bili bogati in zahtevni. V več kot dvajsetih delovnih srečanjih na dikasterijih Svetega sedeža in drugih ustanovah smo se pogovarjali o pastoralnih izzivih, s katerimi se sooča vesoljna Cerkev in Cerkev na Slovenskem. Ti pogovori niso bili zgolj administrativne narave, ampak so nas vodili k poglobljenemu razmisleku o našem poslanstvu, odgovornosti in služenju Božjemu ljudstvu v današnjem času.

Središče in vrh obiska je bilo srečanje s svetim očetom papežem Leonom XIV. Papežu smo predstavili življenje Cerkve na Slovenskem: njeno zgodovino, aktualni položaj ter družbeni in kulturni kontekst in izzive, v katerih živimo in oznanjamo evangelij. Sledila je predstavitev posameznih škofov in škofij. Papež je skrbno in zbrano poslušal, z iskreno željo, da bi razumel naš zgodovinski in pastoralni položaj z vsemi njegovimi posebnostmi.

Sveti oče nas je povabil k drži poslušanja in da bili po Jezusovem zgledu vedno bolj misijonarska Cerkev. Spodbudil nas je k povezanosti med seboj, med nami in duhovniki ter z verniki. Poudaril je pomen sodelovanja, medsebojne pomoči in opogumljanja, saj Cerkev raste iz občestva. V ospredje je postavil našo pastirsko službo, ki mora temeljiti na trdni veri, da je Gospod z nami in da nam daje moči ter milosti za poslanstvo, ki nam je zaupano. Njegove besede so bile očetovske in konkretne.

Spodbudil nas je k povezanosti med seboj, med nami in duhovniki ter z verniki.

Vsak pastir, naj si bo škof ali duhovnik, mora biti prežet z evangelijem in izražati veselje, ki izhaja iz trdnega zaupanja v Gospoda. Božje oznanilo bo druge nagovorilo toliko bolj, kolikor bolj bomo mi sami izžarevali Božjega Duha. To čutimo kot povabilo k rasti in zavzetemu duhovnemu življenju, da bi bili vse bolj pristni Gospodovi pričevalci.

Poleg razprav in pogovorov smo škofje vsak dan skupaj molili, obhajali evharistijo in se pogovarjali. Molitev ob grobovih apostolov sv. Petra in Pavla je v nas znova utrdila zavest, da Cerkev ne živi iz svojih moči, ampak iz vere apostolov, na kateri je zgrajena. »Tako torej niste več tujci in priseljenci, marveč ste someščani svetih in domačini Božji, sezidani na temelju apostolov in prerokov, vogelni kamen pa je Jezus Kristus sam« (Ef 2, 19-20). Če bi moral v eni misli povzeti pomen letošnjega obiska, bi rekel: potrjeni smo bili v veri in okrepljeni v upanju.

V povezanosti s papežem in med seboj želimo biti pastirji, ki zvesto oznanjajo evangelij.

V času, ko se Cerkev na Slovenskem in v Evropi sooča s številnimi izzivi evangelizacije, je dragoceno doživeti papeževo bližino in njegovo očetovsko držo. Domov smo se vrnili okrepljeni v veri. Obnovili smo zavest odgovornosti za oznanjevanje evangelija ter dobili novih spodbud za krepitev vseh krščenih pri soudeležbi misijonarskega poslanstva Cerkve. V povezanosti s papežem in med seboj želimo biti pastirji, ki zvesto oznanjajo evangelij. Pri tem nas opogumljajo besede apostola Pavla: »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).