Nekaj odgovorov na to vprašanje ponuja dokumentarni film z naslovom »Poveljnikova senca« (The Commandant's Shadow) iz leta 2024, ki so ga sinoči predvajali v ljubljanskem Mini teatru v okviru niza dogodkov pod naslovom Shoah – spominjamo se, s katerimi se pridružujejo mednarodnemu obeleževanju 27. januarja, svetovnega dneva spomina na žrtve holokavsta. V Judovskem kulturnem centru Ljubljana so prav na ta dan brali imena slovenskih judovskih žrtev holokavsta, ki so jim letos prvič dodali tudi imena slovenskih romskih žrtev Samudaripena.

Spominjamo se, ne da bi ostajali v preteklosti, temveč da bi zaščitili sedanjost.

Holokavst niso zgolj številke

Robert Waltl. FOTO: M. M. Š.

Mini teater je projekcijo filma »Poveljnikova senca« kot enega od dogodkov Festivala Hiša strpnosti priredil v sodelovanju z britanskim veleposlaništvom v Ljubljani. Zbrane goste je pred začetkom predvajanja pozdravil Robert Waltl, direktor Mini teatra in Judovskega kulturnega centra Ljubljana, ki se je vsem skupaj zahvalil za podporo pri ohranjanju spomina na žrtve holokavsta. Kot je poudaril, holokavst niso zgolj številke ali zgodovinsko dejstvo, temveč uničenje resničnih ljudi, resničnih življenj in resnične prihodnosti. Spominjamo se, tako Waltl, ne da bi ostajali v preteklosti, temveč da bi zaščitili sedanjost. Ob predvajanem dokumentarcu se gledalec sooča s tistim, kar ostane: zapuščina zločina, tišina, ki ga obdaja, in naša odgovornost danes. Ta mora biti mirna, toda jasna: ne dopuščamo antisemitizma, rasizma ali razčlovečenja.

Nestrpnost žal ni stvar preteklosti

Helen Teasdale. FOTO: M. M. Š.

Predstavnica britanskega veleposlaništva Helen Teasdale se je zahvalila vsem, ki pod okriljem Mini teatra »s svojim izjemnim delom spodbujajo strpnost, spominjanje in ustvarjalnost«. Izpostavila je pomen spomina na vse žrtve nacizma, holokavsta in vseh drugih genocidov. Nestrpnost namreč žal ni stvar preteklosti, saj se predsodki, preganjanje in sovraštvo tragično stopnjujejo po vsem svetu. Kot je poudarila, se moramo neusmiljeno upirati antisemitizmu, kjer koli se ta pojavi. Spominjanje ni zgolj stvar tistih, ki preživijo, ampak naj bi predstavljalo most med generacijami. Ker je preživelih iz holokavsta vedno manj, je naša naloga, da ohranjamo in posredujemo njihovo zapuščino. Tudi v današnjem času naša najmočnejša zaščita ostajata izobraževanje in ozaveščanje.

S tega vidika je film »Poveljnikova senca« izjemno pomemben, saj filmska kamera osvetljuje sence nevednosti in zanikanja. Zgodba razkriva, kako travma, krivda in preživetje odmevajo prek generacij, tako med žrtvami kot med storilci, ter prikazuje moč dialoga in predelovanja doživetij.

Plakat za film. FOTO: Fathom Events/Wikipedia

»Poveljnikova senca«

Dokumentarni film priznane britanske režiserke Daniele Völker spremlja Hansa Jürgena Hössa, 87-letnega sina Rudolfa Hössa, poveljnika koncentracijskega taborišča Auschwitz, ko se prvič v življenju sooči z grozljivo dediščino svojega očeta.

Medtem ko je Hans Jürgen Höss s štirimi sorojenci ob, kot se spominja, ljubeči skrbi staršev preživljal otroštvo v družinski vili tik ob taborišču Auschwitz, se je judovska zapornica Anita Lasker-Wallfisch, pozneje svetovno znana violončelistka, borila za golo preživetje. Preživela je zgolj zato, ker so v orkestru taborišča potrebovali violončelistko, teh pa seveda ni bilo na pretek. Osemdeset let pozneje film beleži izjemno in zgodovinsko srečanje, ko se v zaupnem okolju njenega londonskega doma (ob kavi in tradicionalnem nemškem pecivu) prvič soočita potomec nacističnega zločinca, ki je desetletja živel v nevednosti in zanikanju, ter preživela iz holokavsta.

Protagonisti filma razkrivajo zelo različna bremena spomina, krivde, preživetja in odgovornosti, ki se prenašajo iz generacije v generacijo.

Skupaj s svojima otrokoma, Kaijem Hössom in Mayo Lasker-Wallfisch, protagonisti razkrivajo zelo različna bremena spomina, krivde, preživetja in odgovornosti, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, vsak pa jih seveda predeluje na svoj način.

Film vključuje tudi redke odlomke iz dolgo pozabljene avtobiografije Rudolfa Hössa, zapisane tik pred njegovo usmrtitvijo, ki predstavljajo pretresljivo pričevanje storilca samega ter pomemben odgovor na zanikanje in potvarjanje zgodovine holokavsta.