Zapri
Iskanje

Povišanje Svetega Križa – praznik Božje ljubezni

Za vas piše:
Tereza Mohar
Objava: 14. 09. 2021 / 00:30
Oznake: Duhovnost, Praznik, Vera
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 13.09.2021 / 14:33
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Povišanje Svetega Križa – praznik Božje ljubezni

Povišanje Svetega Križa – praznik Božje ljubezni
V krščanski govorici se imenuje križ drevo življenja, saj je ključ do nebes. FOTO: Jože Potrpin.
Za praznik Povišanja Svetega Križa 14. september ni bil slučajno izbran. Na ta dan so bile namreč davnega leta 334 prvič v javno češčenje izpostavljene relikvije Jezusovega križa, ki ga je po nekaterih takratnih poročilih našla cesarica sv. Helena, mati cesarja Konstantina.

Češčenje je bilo v novozgrajeni cerkvi Božjega groba v Jeruzalemu in od takrat naprej se na ta dan vsako leto obhaja praznik Povišanja Svetega Križa. Praznik sloni tudi na Jezusovih besedah iz Janezovega evangelija: »Ko bom povzdignjen (povišan) z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32).

V krščanski govorici se imenuje križ drevo življenja, saj je ključ do nebes. Križ je prvo znamenje, ki ga dobimo pri krstu, potem pa nas spremlja skozi vse življenje, v dobrem in hudem. 

Križ naredimo na začetku in na koncu vsake molitve. FOTO: Tatjana Splichal.

Z znamenjem križa na čelu, ustih in prsih izpovedujemo, da smo z mislimi in srcem pri Bogu, in se zavezujemo, da bomo z usti pričevali o odrešilni moči križa. Tako se odzivamo na Božjo ljubezen do nas in na Jezusovo povabilo: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24 in Lk 9,23).

Naj nas za praznik Povišanja Svetega Križa nagovorijo verzi škofa in cerkvenega učitelja sv. Ambroža Milanskega (340–397) iz njegove Dopoldanske himne v prevodu br. Mirana Špeliča:

Že vzhaja tretja ura nam,

ko Kristus vzpel se je na križ;

naj dušo zapusti napuh,

v molitvi vsa naj se preda.

Kdor sprejme Kristusa v srce,

pri njem domuje čista vest;

z iskreno prošnjo trudi se

prejeti Svetega Duha.

Ta ura pokončala je

grozljivi in prastari greh,

kraljestvo smrti zničila,

odvzela svetu krivdo vso.

Že tu so časi blaženi,

začne se milost Kristusa:

Resnica vero vdihnila

je Cerkvam širnega sveta.

Povzdignjen Kristus v zmage vrh

zdaj materi spregovori:

»Glej, mati, tukaj je tvoj sin;

apostol, mater svojo glej!«

Sveti Križ na Slovenskem

Svetemu Križu je na Slovenskem posvečenih veliko cerkva, veliko krajev nosi hkrati tudi to ime: Križ, Sveti Križ, Križevci, Križe, Križna Gora … Med najbolj znanimi je gotovo Vipavski Križ, nekdaj imenovan prav Sveti Križ, s kapucinskim samostanom. Posebej slovesno praznujejo 14. septembra slovenski frančiškani, saj se njihova skupnost samostanov imenuje Slovenska frančiškanska provinca Svetega Križa.

Vipavski križ. FOTO: Tatjana Splichal.

Verjetno ni krščanske družine, ki v svojem domu ne bi imela vsaj enega križa na steni. Križ ima osrednje mesto v »bogkovem kotu«, ki je bil vsaj včasih osrednje domače »svetišče«.

Takole je o bogkovem kotu v svojih Preprostih stvareh zapisal umetnostni zgodovinar akademik Emilijan Cevc: »Sredi prostora vsakdanjih skrbi, sredi žilavega življenja ljudi, sklonjenih k zemlji, da, tudi sredi naših grehov, čebelnjak milosti – božji kot nad mizo. Čez vso hišo razteza križani Bog roke, kakor da bi hotel z njimi povezati hišne stene, kakor da bi želel v svojem objemu združiti naše maloverne duše, vse naše početje, vse, kar napolnjuje in dopolnjuje naše življenje. Vse posvečuje – naše delo in zemljo, polja in življenje ohranjajoče studence. Njegova navzočnost se je zajedla v nas kakor struga hudournika, kakor sekira, ki jo drvar z vso močjo zasadi v tnalo. /…/ Jezus, naš trpeči Brat, ne sme nikoli zapustiti kota nad mizo, kakor ne lastovka gnezda pod napuščem. Tudi če hišo prodajo – Bog mora ostati, ker je temeljni kamen hiše in vez njenih oglov.«


Nalaganje
Nazaj na vrh