Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov (obhajali smo ga 23. avgusta) na javnost naslovila izjavo, v kateri med drugim “poziva vse, ki so za to pristojni, predvsem pa uredništva najrazličnejših glasil in spletnih portalov, da preprečujejo tako imenovani sovražni govor, ki ga je med nami vse preveč”. Po prepričanju komisije je sovražni govor “bistveno povezan s totalitarnimi ideologijami, nanje spominja in jih oživlja, hkrati pa preprečuje procese sprave, medsebojnega spoštovanja in prijaznega sožitja med različno mislečimi in verujočimi”. Prizadevanje zanje pa je “naša dolžnost in v njih je tudi naša prihodnost”.

Te besede navajamo zato, ker so spodbudile enega izmed novinarjev, navzočih na tiskovni konferenci, na kateri je tiskovni predstavnik SŠK dr. Andrej Saje v petek, 21. avgusta, predstavil omenjeno izjavo, k naslednjemu vprašanju: “V vašem glasilu so nekatere kolumne, ki jih mogoče lahko kdo jemlje kot sovražni govor, predvsem glede teh povojnih dogodkov. Ali boste tudi vi omejili te pisce?”

Iz konteksta je bilo mogoče razbrati, da je imel novinarski kolega v mislih Družino, čeprav ta ni uradno škofovsko glasilo, kar so Sporočila slovenskih škofij, za katera pa domnevamo, da so kolegu neznanka. V Sporočilih namreč ne morete prebirati kakrših koli kolumnistov, lahko pa jih v Družini. Zato smo na kolega takoj naslovili vprašanje, ali je lahko pri obtožbi, da nekateri Družinini kolumnisti – teh vendarle ni ne vem koliko: trije v rubriki “Na prepihu”, avtor “Creda”, morda lahko sem umestimo še redne komentatorje ... – širijo sovražni govor, bolj konkreten. Njegov odgovor se je glasil: “Ne morem čisto konkretno povedati po avtorjih, ker jih ne spremljam ...” Kako pa je potem lahko postavil vprašanje, kakršnega je, nas je zanimalo. “Ker pač spremljam glasilo kot celoto. Že sam opis določenih povojnih dogodkov je lahko sovražni govor za koga, ki na stvar gleda drugače,” je kolega, za katerega se je izkazalo, da je novinar POP TV Jure Brankovič, “utemeljil” svoje stališče.

Dr. Andrej Saje je to drobno polemiko končal z pravšnjim odgovorom, namreč, da ima sovražni govor nekatere značilnosti in da ga je torej treba po njih presojati, ter da obstajajo pri nas pristojne ustanove, na katere se lahko ljudje, ki sovražni govor zaznajo, obrnejo. Spregovoril pa je tudi o lastni izkušnji, ko je v bližini ljubljanske stolnice naključni slišal pogovor starejšega para, v katerem so bile izrečene tudi besede: “Še premalo smo jih pobili”.

Zavedamo se, da gre za obroben dogodek, ki pa je vendarle imel tudi javno razsežnost, zato velja nanj tudi javno opozoriti. Družina kot celota je bila namreč na dobro obiskani tiskovni konferenci obtožena sovražnega govora, za povrh pa je novinarski kolega še na spletu postavil naslednje – zanj očitno retorično – vprašanje: “Škofovska konferenca ob dnevu spomina na žrtve totalitarizma poziva, naj se ustavi sovražni govor. Bodo ukinili Družino?”

Po definiciji je sovražni govor izražanje diskriminatornih mnenj in idej, ki temelji na prepričanju, da so nekateri ljudje zaradi določenih osebnih ali skupinskih okoliščin manjvredni, njegov cilj pa razčlovečiti tiste, proti katerim je usmerjen, poniževati, prestrašiti in spodbuditi nasilje.

Vse to je kolega v POP TV prepoznal v Družininem pisanju, zato se je zavzel ne samo za “omejitev” posameznih avtorjev, ki jih sicer ni znal navesti, temveč kar za “ukinitev” Družine. Če malce dramatiziramo: po njegovem prepričanju Družina tako hudo krši ustavno prepoved vsakršnega spodbujanja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanja narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti, da bi jo morali “likvidirati”.

In s čim bi si to kazen prislužila? S takšnim opisovanjem povojnih dogodkov v Sloveniji, s kakršnim se nekateri, ki na polpreteklo zgodovino “gledajo drugače”, ne strinjajo. Potemtakem je Družina širila sovražni govor, ko je vstopila v razpravo o Hudi Jami, saj vemo, da nanjo marsikdo “gleda drugače”, kot bi velevala temeljna pietetna naravnanost. Družina torej greši zopet sovražnogovorno korektnost tudi, ko denimo piše o povojnem nasilju nad vernimi katoličani, saj so pri nas še vedno ljudje, ki so prepričani, da je verska svoboda na Slovenskem ves povojni čas tako rekoč cvetela. Sovražno je Družina najbrž nastrojena tudi takrat, ko piše o popravi povojnih krivic, saj so ne tako redki, ki so prepričani, da krivic v socialističnem raju pač ni bilo. Sovražnost nas verjetno vodi tudi pri izbiri intervjuvancev, saj pred naše diktafone vabimo strokovnjake, ki na zgodovino “gledajo drugače”, kot je desetletja ukazovalo režimsko zgodovinopisje. Sovraštvo je skoraj zanesljivo botrovalo tudi temu, da smo za kolumnista izbrali denimo zgodovinarja dr. Staneta Granda, ki slovi po svoji drugačnosti, in pravnika dr. Andreja Finka, ki piše iz Argentine, torej iz samega “legla” sovražnosti, kot so prepričani mnogi apologeti titoizma. Vrhunec sovražnega govora pa je po vsej verjetnosti to, da ljudem, ki so bili žrtve komunističnega totalitarizma, pri Družini omogočamo, da javno povedo, kaj se jim je dogajalo, do česar sicer desetletja niso imeli nikakršne pravice.

Če je vse to sovražni govor, potem priznam: krivi smo ...

Kaj pa če je sovražnemu govoru vendarle bližje to, da kolega iz senzacionalistično naravnane komercialne televizije, ki denimo ta čas “sovražno” problematizira stroške izkopa v Hudi Jami, (ne)prikrito poziva k ukinitvi Družine, s čimer je le ubesedil to, kar si misli še marsikdo, ki mu je to “cerkveno glasilo” trn v peti?! Nas bo varuhinja človekovih pravic vzela v bran?!