Praznik smo začeli s slovesno sveto mašo ob pol sedmih zjutraj v semeniški kapeli Marijinega brezmadežnega spočetja. Nekateri bogoslovci so s pritrkovanjem na semeniške zvonove začeli že eno uro pred sv. mašo, da so tako naznanili velik praznik za naše semeniško občestvo. Bogoslužju je predsedoval murskosoboški škof g. Janez Kozinc. Mašo smo obogatili s slovesno asistenco (kadilničar, svečarja, križenosec, ceremonier, dva diakona in mitronosec), z ljudskim petjem in koralnimi mašnimi deli (Missa de angelis).

V pridigi je g. Janez Kozinc spodbudil k nošenju vsakodnevnega križa in rodovitnosti trpljenja, k vztrajni intelektualni vzgoji in delu za zveličanje. Pridigo je sklenil z naslednjimi besedami:

“Danes se zdi, da lahko vsak nepoučeni človek naglas presoja in kritizira vse, kar reče Cerkveno učiteljstvo in kar so dognali zadnji koncili. Odpoved sebi, da bi poslušal Cerkev je prav tako včasih križ nerazumevanja, strah pred tem, da se odpovem nečemu, kar mi je dragoceno – a vsaka odpoved v ljubezni do Kristusovega telesa, Cerkve je gotovo rodovitna. Učimo se še naprej od tega svetnika prav ljubiti Cerkev ter »v strahu in trepetu delati za svoje zveličanje«.”

Murskosoboški škof g. Janez Kozinc. FOTO: Rok Gornik

Po maši smo se zbrali v jedilnici pri zajtrku. Po zajtrku smo se na pobudo hišnega ceremonierja lotili priprave jedilnice za slovesno kosilo. Potem smo se večji del semenišča odpravili na fakulteto, opoldne pa smo se zbrali v semenišču na slovesno pripravljenem kosilu. Popoldne je potekalo po ustaljenem redu - nekateri so imeli popoldanska predavanja, drugi so se učili, urejali nekatere hišne zadeve, se ukvarjali z osebnimi hobiji, ipd. Večerjo si je vsak organiziral sam, saj je to ob sredah normalno predvideno tako. Ob devetih zvečer smo imeli še duhovne skupine, kjer smo si podelili vtise zadnjega tedna na področju semeniškega življenja, študija na fakulteti in drugih raznih dogodkov, ki so se zvrstili v tem času.

Vsakemu bralcu tega članka se verjetno poraja smiselno vprašanje, namreč kako to, da je sveti Karel Boromejski zavetnik semenišč. Sveti Karel Boromejski je živel v 16. stoletju, to je v času Tridentinskega koncila, na katerem je tudi sam sodeloval kot tajnik takratnega papeža Pija IV. Kasneje je bil odgovoren za to, da so se sklepi tridentinskega koncila začeli izpolnjevati tudi v praksi. To je storil kot škof v Milanu, kjer je izpolnil tudi sklep tridentinskega koncila, t. j. da se kandidati za duhovniško službo primerno izobrazijo in formirajo znotraj kleriške ustanove, imenovane semenišče. S svojim očetovskim zgledom je sv. Karel Boromejski pripomogel k vzgoji dobrih duhovnikov znotraj milanske škofije.

Pri vsakem zavetniku pa ni toliko bistveno to, da se ga spominjamo kot neko zgodovinsko osebnost, temveč da nam poglobitev v njegovo življenje pomaga k še bolj svetemu življenju. Sveti Karel Boromejski nas (bogoslovce) uči predvsem odpovedovanja sebi, vztrajnega učenja, očetovske drže do vseh, ki nam bodo v prihodnosti zaupani, in življenja stanovitnega podarjanja drugim. K temu je namenjena tudi vzgoja v semeniščih - t. j. da bi hodili po poti stalnega oblikovanja svojega srca po Kristusovem zgledu.

Ob letošnjem praznovanju godu sv. Karla Boromejskega smo se tako znova lahko spomnili, kakšen pomen ima njegov zgled za življenje in poslanstvo vsakega semenišča. Njegova zavzetost za prenovo Cerkve, skrb za duhovniško vzgojo in zvestoba Cerkvi ostajajo spodbuda tudi za nas, ki se danes pripravljamo na duhovniški poklic. Naj nam njegov zgled pomaga, da bomo tudi sami rasli v svetosti, odgovornosti in ljubezni do Cerkve ter nekoč svoje poslanstvo opravljali z enako zavzetostjo.