Pod Marijinim plaščem je prostor za vse verujoče. Foto: Tatjana Splichal

Tradicija je nekaj, kar težko zamre, ne glede na mnoge spremembe, ki se v današnjih časih dogajajo zelo hitro. Prijetno je videti, kako se nekatere stvari nikoli ne spremenijo.

Včasih so drugega julija praznovali Marijino obiskanje Elizabete, zdaj pa je ta praznik prestavljen na 31. maj. Kljub temu pa je drugi julij ostal v srcih vernikov, ki so Marijino obiskovanje praznovali na Ptujski Gori. Praznik so le preimenovali. Tako vsako leto prvi in drugi dan poletnega meseca, ki se je pravkar začel, posvetijo ptujskogorski Materi Božji, praznik pa se imenuje "šentvoršca". Na osrednji romarski poti mariborske škofije je v začetku julija vedno slovesno in polno vernikov; ti se odpravijo na romanje, da bi na tem svetem kraju počastili Božjo Mater, ki po svoj široki plašč zagrinja vernike vseh stanov brez razlikovanja.

Letošnje češčenje Marije Božje se je začelo na predvečer "šentvoršce". Ob 19h se je v baziliki Ptujskogorske Matere Božje začela molitvena ura z Magnificatom, ob 20h pa je somaševanje vodil novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference mons. Andrej Glavan. Nato je sledila procesija z lučkami. Polnoč je zaznamovala polnočna sveta maša, do prve jutranje maše pa je bilo nočno bdenje.

Prva jutranja maša je bila ob 6.30, druga pa ob 8h. Ob 9h se je začela molitvena ura z Magnificatom, ob 10h pa je mašo daroval škof Glavan. Slovesnost se je nadaljevala s pétimi litanijami Matere Božje. Pozno popoldne, ob 19. uri, so se verniki znova lahko poklonili Mariji pri maši.

Na molitveno uro in mašo so kritjane povabili bratje minoriti. Ves čas praznovanja se je billo mogoče spovedati.

Škof Glavan je v pridigi spomnil na Marijina nesebična dejanja, ki jih je storila v ljubezni do ljudi. "Ljubezen pač gleda stvari drugače kakor zgolj razum. Naši preračunljivi ljubezni se zdi večkrat kakšna stvar malo pomembna, malenkostno, da bi komu pripravili veselje. Tega je kriva naša površnost, pomanjkanje pozornosti, ki je prava ljubezen. V resnici pa neštetokrat prav malenkosti osrečujejo človeka: prijazna beseda, nasmeh, kozarec vode, skodelica kave. Vse to lahko človeku ob pravem času in s primernem trenutku veliko pomeni. Marijino ravnanje nam hoče povedati, kako se mora ljubezen znati vživeti v drugega. Ne gre namreč za to, kaj mi mislimo, da je pomembno, temveč za tisto, kar ima za pomembno človek, ki mu hočemo napraviti veselje in skazati ljubezen. Ljubezen zahteva tudi v tem pogledu odpoved sebi, kar se le tako lahko vživimo v drugega in smo sposobni resnične ljubezni, ki ne pozna samoljubja."



Katja Cingerle