Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Prečkanje Sredozemlja: tveganje lastnega življenja v zameno za upanje

Mojca Masterl Štefanič
Za vas piše:
Mojca Masterl Štefanič
Objava: 08. 07. 2022 / 00:30
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 07.07.2022 / 15:04
Ustavi predvajanje Nalaganje
Prečkanje Sredozemlja: tveganje lastnega življenja v zameno za upanje
Begunski center v Libiji. FOTO: Vatican Media

Prečkanje Sredozemlja: tveganje lastnega življenja v zameno za upanje

Po smrti 22 migrantov v Sredozemskem morju duhovnik Patrick Etamesor, koordinator Jezuitske službe za begunce za Zahodno Afriko, opisuje, zakaj se mladi odločijo zapustiti svoje domove in tvegati svoje življenje na odprtem morju.

Razmere so »tragične«, pojasnjuje oče Patrick, ko govori o nedavni izgubi mladih življenj v Sredozemskem morju. Po navedbah spletnega portala Vatican News je bilo vseh 22 torkovih žrtev iz Malija, prav tako kot večina od 61 preživelih, ki jih je »rešila« libijska obalna straža in odpeljala na celino.

Migranti so povsem običajni ljudje, ki v svojih življenjskih okoliščinah ne vidijo nobenega upanja.

Oče Patrick je v pogovoru za Vatican News poudaril, da so ti ljudje »povsem običajni«, kar pomeni, da so to pogosto mlade možje in žene, najstniki, »ki v svojih življenjskih okoliščinah ne vidijo nobenega upanja«.

Migranti v begunskem centru januarja 2022. FOTO: Vatican Media

Beg pred čim?

Razmere v Zahodni Afriki so težke. Na območju Sahel je navzoče nasilje islamističnih skrajnežev, slabo upravljanje in nenehno menjavanje oblasti, pojasnjuje oče Patrick. Poleg tega so tu še podnebne spremembe, ki vplivajo na celotno območje, in ljudje »se raje odpravijo na to nevarno pot, kot da bi ostali tam, kjer so«.

Zavedajo se tveganj, pravi oče Patrick, in »žalostno je,« dodaja, »da jih zelo veliko umre in nikoli ne prispejo na cilj«. Toda, kot pojasnjuje, vesti o smrtnih žrtvah v Sredozemlju vedno ne dosežejo domačih krajev.

V nekaterih primerih družine še vedno čakajo na vrnitev svojih sinov in hčera.

»V nekaterih primerih družine še vedno čakajo na vrnitev svojih sinov in hčera«, saj menijo, da so njihovi otroci odšli v tujino, da so živi in delajo, v resnici pa je »veliko teh moških in žensk izgubilo življenje na potovanjih, pa ni nikogar, ki bi za to odgovarjal«.

To je kruta stvarnost, ki jo izpostavlja oče Patrick, ob tem pa ugotavlja, da je to odvisno od razmer in da »obstajajo tisti, ki se tega zavedajo, in tisti, ki se ne«.

Gumijast čoln, ki se je aprila 2021 prevrnil z več kot 100 migranti na krovu. FOTO: Vatican Media

Ozaveščanje

Karitas si v Maliju močno prizadeva, da bi lahko te vzorce izseljevanja nekako obvladovali. Ozaveščenost se povečuje, organizacije pa »skrbijo, da so ljudje bolje seznanjeni s tveganji, ki jih tovrstna potovanja predstavljajo zanje in za njihove bližnje«.

Odhod iz domovine jih obvaruje pred tem, da bi se morali ves čas soočati z lakoto.

Čeprav je ozaveščanje navzoče, pravi oče Patrick, »pa to ni dovolj, saj ob pogledu na gospodarsko katastrofo, ki se odvija po vsem svetu, in ob nevarnosti lakote ljudje menijo, da je odhod kljub tveganju, ki jim je predstavljeno, še vedno najboljša možnost«.

Odhod iz domovine, zaključuje oče Patrick, »jih obvaruje pred tem, da bi se morali ves čas soočati z lakoto«.

Nalaganje
Nazaj na vrh