Obisk je bil nedvomno uspešen – tudi zato, ker je bil dobro pripravljen. Za to pa sta bila zaslužna cerkveni in državni pripravljalni odbor, ki sta ga vodila mons. ALOJZ URAN, tedanji ljubljanski pomožni škof in poznejši ordinarij Nadškofije Ljubljana, ter ANDREJ ŠTER, tedanji notranji minister, pozneje generalni direktor direktorata za mednarodno pravo in zaščito interesov na zunanjem ministrstvu, danes pa aktivni upokojenec. Ob deseti obletnici papeževega obiska smo v Družini objavili pogovor z njima, ki tudi danes, 20 let pozneje, omogoča, da skozenj oživijo spomini vseh, ki s(m)o se tiste s soncem obsijane majske dni pred 30 leti veselili srečanja z iskrenim prijateljem Slovenije. Naj bo tokratna objava tudi poseben spomin na nadškofa Alojza Urana: 11. aprila je minilo šest let od njegove smrti.

Če bi morala z eno besedno zvezo označiti papežev obisk maja 1996, katero bi izbrala?

Mons. Alojz Uran: Jaz bi rekel: enkratno milostno doživetje, ko se je nebo odprlo nad Slovenijo.

Andrej Šter: S tem, kar pravi gospod nadškof, se seveda popolnoma strinjam, dodal pa bi še: globoko državotvotno dejanje. To poudarjam zato, ker sem bil takrat pač predsednik državnega pripravljalnega odbora, ki je imel nalogo izoblikovati tudi ta vidik obiska; vidik, ki pa seveda ni bil glavni.

Alojz Uran: Imel sem veliko gotovost: če bomo vso stvar izročili v Božje roke, če bomo čim bolj spodbudili molitev po župnijah, med redovniki in redovnicami, med mladimi, saj je bilo posebno srečanje namenjeno prav njim; če se bomo torej molitveno, duhovno dobro pripravili, potem mora priti blagoslov nad naše delo.

Ali ste se zavedala, ko sta sprejela vodenje cerkvenega in državnega pripravljalnega odbora, kaj sta si s tem naložila?

Mons. Alojz Uran: Nekoliko sem že računal, da je takšna priprava nekaj zelo odgovornega, težkega, negotovega, ker nimaš nobenih izkušenj, vendar pa, hvala Bogu, za vse, kar je pozneje prišlo v pripravi, na začetku res ne veš. Če bi vse vedel, bi verjetno težko sprejel to nalogo ali pa bi se je bolj bal. Pač pa sem imel veliko gotovost: če bomo vso stvar izročili v Božje roke, če bomo čim bolj spodbudili molitev po župnijah, med redovniki in redovnicami, med mladimi, saj je bilo posebno srečanje namenjeno prav njim; če se bomo torej molitveno, duhovno dobro pripravili, potem mora priti blagoslov nad naše delo. Tako izmoljen blagoslov pa, mislim, ni bil namenjen samo našemu, cerkvenemu delu pripravljalnega odbora, temveč tudi državnemu, da bi nam skupaj v sodelovanju uspelo.

Andrej Šter: Že takrat sem uporabil primerjavo, da imamo glede priprave papeževega obiska toliko izkušenj kot z lastno smrtjo – nič. Lahko so nam sicer nekoliko pomagale tuje izkušnje, po katerih pa sem se lahko razgledal šele precej po imenovanju v državni pripravljalni odbor. Tako sem prišel v stik s kolegi iz drugih držav, ki so se s to nalogo že soočili. Vsak je dobil, ko je beseda nanesla na papežev obisk, skorajda blažen izraz na obrazu: »To je pa res nekaj – enkratnega!« so pravili. In res je bilo nekaj enkratnega tudi v Sloveniji. Bilo je zahtevno, zelo različne naloge so se pojavile, na koncu, ko je vse skupaj uspelo, pa je bil ta obisk nekaj, za kar lahko človek reče le: Bogu hvala, da sem lahko bil zraven!

Ali je bil na kakšni točki celoten projekt v nevarnosti, da ga ne bi uspešno izpeljali?

Mons. Alojz Uran: V resnici je bil takšen trenutek, ko se je postavilo vprašanje financiranja celotne ureditve prireditvenega prostora v Stožicah, torej tudi ureditve ograj, sprememb transformatorja in še česa. V cerkvenem odboru smo vedeli, da vsega tega nismo sposobni poravnati. Na tak položaj se je odzvala škofovska konferenca, hvala Bogu pa se je potem to uredilo. Saj je vsa struktura, ki se je takrat na novo postavljala na hipodromu Stožice, pozneje služila in še danes služi različnim prireditvam.

Andrej Šter: Marsikaj je bilo nabavljeno ne zaradi papeža samega, temveč zato, ker smo se pripravljali na nalogo, ki je do takrat slovenska javnost še nikoli ni bila deležna: to je bilo tridnevno intenzivno srečevanje gosta in njegove delegacije z več kot tretjino prebivalstva Slovenije.

Papežev prihod je bil pogosto tarča kritičnih preigravanj, pri katerih so bili stalnica prav očitki o stroških. Nekateri so jih prikazovali kot zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Kako danes gledata na te peripetije?

Andrej Šter: To je bilo res nekakšno »šlager« vprašanje. Ves čas smo poslušali, da je to previsok in neupravičen strošek, strošek, ki ga Slovenija ne zmore. To smo seveda poslušali od tistih, ki druge kritike niso bili sposobni najti. Zakaj se mi to danes še bolj kot pred desetimi leti zdi nizkotno podtikanje? Sredstva, ki so bila s strani države potrebna za ta obisk – za nazaj sem pogledal v svoje zapiske –, so znašala nekaj več kot 950 milijonov tolarjev. Za vsak tolar se ve natančno, za kaj je bil porabljen. Po končanem obisku, po končnem obračunu je državni odbor celo vrnil deset milijonov tolarjev v državni proračun. To se pravi: ne le, da nismo porabili več od predvidenega, temveč smo ravnali tako odgovorno, da se je nekaj denarja vrnilo v proračun. Na drugi strani pa je tudi res, kar je gospod nadškof že omenil: šlo je za opremo, ki je služila tudi v času nekaterih naslednjih obiskov – tukaj je bil Clinton, srečala sta se predsednika Bush in Putin. Marsikaj je bilo torej nabavljeno ne zaradi papeža samega, temveč zato, ker smo se pripravljali na nalogo, ki je do takrat slovenska javnost še nikoli ni bila deležna: to je bilo tridnevno intenzivno srečevanje gosta in njegove delegacije z več kot tretjino prebivalstva Slovenije. Zato je bilo potrebno veliko pripravljalnega dela in na koncu se je izkazalo – to pa so povedali tudi tisti, ki so bili na začetku zelo kritični –, da je bilo vredno, potrebno in da zaradi obiska ne le da ni bilo nobene izgube, temveč smo bili bogato poplačani.

Alojz Uran: Vedno sem bil prepričan, da je sodelovanje med Cerkvijo in državo mogoče in da lahko z iskrenim obojestranskim prizadevanjem mnoge stvari uredimo brez očitkov ali kritik.  

Ali lahko rečemo, da je bil prav prvi papežev obisk eden najboljših dokazov, da lahko država in Cerkev, če le pokažeta dovolj dobre volje, uspešno sodelujeta, ko gre za njune skupne ljudi, torej verne državljane?

Mons. Alojz Uran: Vedno sem bil prepričan, da je sodelovanje med Cerkvijo in državo mogoče in da lahko z iskrenim obojestranskim prizadevanjem mnoge stvari uredimo brez očitkov ali kritik. Pri pripravi papeževega obiska se je pokazalo, da smo v sodelovanju, v naših odnosih dozorevali. Saj je prihajalo tudi do kratkega stika, nikoli pa ni prišlo do kakšnega razdora, saj je bila skupna volja obeh strani, da ta projekt res dobro izpeljemo v korist slovenskega človeka. Ne nazadnje, v nas je bil, pet let po osamosvojitvi, še začetni naboj mlade slovenske države. Zdelo se mi je zelo žalostno, ker so nekateri stalno poudarjali te stroške. Nekoga, ki nas je med prvimi priznal, ki nam je s svojim prizadevanjem dal možnost, da smo zaživeli samostojno življenje, obmetavati z neprestanimi očitki, kakšne stroške da bo povzročil s svojim prihodom!? V resnici je bila to najlepša promocija mlade slovenske države, ki je bila razmeroma neznana v širšem mednarodnem prostoru. S tem obiskom, z množičnostjo in dobro organizacijo smo dobili potrditev, da se je splačalo sodelovati in da je bilo to nekaj pozitivnega za vse.

Andrej Šter: Za širši krog mojih sodelavcev moram reči, da so bili, vsaj na začetku, nekateri zelo skeptični, češ, kako bomo to naredili, saj nič ne vemo, vse je tako nejasno …

Andrej Šter: Res smo v skupnem prizadevanju dozorevali. Po mojih lastnih izkušnjah so predsodki v času priprave na obisk padali, da je kar tleskalo po tleh. Za širši krog mojih sodelavcev moram reči, da so bili, vsaj na začetku, nekateri zelo skeptični, češ, kako bomo to naredili, saj nič ne vemo, vse je tako nejasno … Recimo: postavilo se je vprašanje, ali nas bodo na mariborski škofiji sploh spustili noter, da si bomo lahko ogledali njihove prostore. Takšno začetno nezaupanje – pravzaprav nezaupanje ni prava beseda, temveč pomanjkljive informacije o drugem – se je na koncu spremenilo v svoje nasprotje. Še dandanes imajo na Gorenjskem patri z Brezij in policisti skupni piknik. Vsako leto se tako spomnijo papeževega obiska, takih vezi pa je ostalo še veliko. To je ena izmed tistih milosti, s katerimi nas je papež pred desetimi leti utrdil v veri ...

... kar je bilo tudi geslo obiska, namreč Oče, potrdi nas v veri! Ali je mogoče danes pokazati še na kaj določnega in reči: prav v tem je uresničitev tega gesla?

Mons. Alojz Uran: Vidno se je uresničilo, ko smo začeli pripravljati slovensko sinodo, ki je bila odziv na papeževe besede v ljubljanski stolnici. Na večer prvega dne obiska je nagovoril duhovnike, redovnike, redovnice in posebej škofe ter nam naročil, da moramo za evangelizacijo iskati nove oblike, nove možnosti, ki jih zahteva današnji čas. Že v postavljanju temeljev plenarnega zbora smo izbrali geslo Izberi življenje. Med obema gesloma je globoka notranja povezava: če bomo trdni v veri, lahko računamo tudi na to, da bomo odprti za življenje.

Andrej Šter: Po mojem je obisk najbolj prepoznaven po tem, da je slovenski kristjan od takrat naprej mnogo bolj samozavesten.

Dobra sodelavca pri zahtevni pripravi papeževega obiska. FOTO: arhiv Družine/T. P.

Gospod Šter, tudi vi ste bili med udeleženci sinode. Ali v njej prepoznate kakšen sad, zasejan v času prvega papeževega obiska?

Andrej Šter: Trdno sem prepričan, da je v plenarnem zboru veliko teh prvin, pa ne le v plenarnem zboru. Sadovi obiska so se kazali že v pripravljalnem obdobju, logično pa so stekli v sinodo. Lahko govorimo o organski rasti zavedanja o pomenu obiska v slovenski javnosti, ne samo cerkveni. Po mojem pa je obisk najbolj prepoznaven po tem, da je slovenski kristjan od takrat naprej mnogo bolj samozavesten. Spomnimo se samo, kako je znal papež nagovoriti tiste, ki so bili obroben del javnosti – mlade. Videli smo množico mladih, ki so se zbrali ob papežu v Postojni, ne zato, ker jih je nekdo »na silo« pripeljal, temveč so prišli z veseljem, iz Postojne pa odšli še bolj veseli, bogatejši, s svetlobo v očeh, ne pa tako, da bi delali kakršne koli probleme. Če zasejemo takšno seme, res ne more biti slabega sadu!

Andrej Šter o stalnem spraševanju: Koliko je prijavljenih?: Eno ključnih vlog pri pripravi obiska je imelo tudi seznanjanje javnosti in tu je bil nenadkriljiv dr Janez Gril, ki pa je bil v hudih mukah, ko je bilo treba povedati, koliko ljudi se je prijavilo na obisk – kajti Slovenci so odlašali do zadnjega. Kritična peresa so to zagato razbrala in so stalno ponavljala isto vprašanje: »Koliko pa imate zdaj prijav?« Gospod Gril je to vedno perfektno rešil z odgovorom: »Danes mnogo več kot pred tednom dni!« To je bilo sicer res, toda absolutna številka se je tako presneto počasi dvigala. Tako je že prišla predhodnica vatikanskih novinarjev, ki so obiskali tudi mojo pisarno. Eden izmed gospodov me je vprašal: »Glejte, smo v Ljubljani, pa ničesar ni, nič se ne dogaja. Slišimo, da je tudi prijav zelo malo.« Vprašal sem ga, ali ima kaj časa. Ni bil sam, temveč s skupino. Torej, koliko časa ima skupina. Kolikor bo potrebno, je odgovoril. »No, pa pojdite z menoj!« Tisti čas je proti Stožicam romala brezjanska Marija, prav tisti dan pa je imela postanek v šentviški cerkvi. Odpeljal sem jih tja. Bilo je izjemno lepo: procesija, rože, mladi, molitev, pesem … »Zdaj pa vidim, da se marsikaj dogaja in da so ljudje navdušeni,« je bil potem odgovor. Javno zavedanje je zelo počasi naraščalo, na koncu pa se je izkazalo, da so ljudje obisk sprejeli resnično za svojega – da je bil to njihov dogodek, ki jim je prinesel veliko doživetij in veselja.

Omenili ste vzorno vedenje mladih v Postojni. Gotovo ste prej in pozneje spremljali prireditve, pri katerih se je zbrala velika množica ljudi. Ali so bila srečanja s papežem kakor koli drugačna od večine drugih velikih prireditev?

Andrej Šter: Zanesljivo. Svojih vtisov nočem ponujati kot edino in vso resnico, zato naj raje opozorim na tuje. Policisti in železničarji so mi ob srečanju v Postojni povedali, da so se ob množici mladih, ki so bili takrat povabljeni, najbolj bali, da bodo prinesli s seboj marsikaj – od prepovedanega do legalnega –, zlasti pa so se bali tega, kako se bodo razšli. Za logiko množičnih shodov je najbolj problematičen čas, ko se ljudje razidejo. Pridejo kolikor toliko urejeno, pri odhodu pa se zgodi marsikaj. Pozneje so mi povedali: če je brezjanska Marija že kdaj naredila čudež, ga je takrat, kajti vsa ta množica se je razšla ne samo brez kakršnega koli problema, temveč skorajda brez smeti, odpadkov. Ni bilo pijanih, ni bilo mladih, ki bi po prireditvi posedali … Ljudje so prišli, sodelovali in odšli bogatejši. To se je videlo in čutilo.

Alojz Uran: To je bilo glavno papeževo oznanilo glede vloge Cerkve: ne da bi se postavljala kot ne vem kaj, se poviševala nad drugimi, temveč naj bo z ljudmi, z njimi čuti, se joka in veseli.

Tudi zaradi takih izkušenj smo slišali mnenje, da se je tiste dni »zgodila Cerkev«. Toda kakšno Cerkev je tedaj slovenski javnosti, tudi tisti izrazito kritični, pravzaprav predstavil papež? Pokroviteljsko, celo avtoritarno, kot so nekateri namigovali, ali Cerkev, ki želi biti blizu vsem ljudem?

Mons. Alojz Uran: Papeževa predstavitev Cerkev je bila predvsem zelo – stvarna. Izpostavljena je bila vloga Cerkve in krščanstva v zgodovini slovenskega naroda. Ko je navdušeno govoril o pomenu kristjanov, o naših velikih nalogah tudi za prihodnost, ko je mladino nagovarjal: »Ne bojte se, sprejmite Kristusa!«, je to pomenilo predvsem ljudsko Cerkev. Slovenska Cerkev nikoli ni bila vzvišena Cerkev. Duhovniki so prihajali iz preprostega ljudstva, Cerkev je bila vseskozi povezana s stvarnim življenjem. Papež je, kot človek, ki je na podoben način doživljal svojo Cerkev na Poljskem, poudarjal: Cerkev ima predvsem nalogo, da prinaša v ta svet nekaj dobrega, pozitivnega, da prinaša novo upanje. Vsi njegovi govori so polni te sporočilne svežine: Dajte Kristusa današnjemu človeku! Ali kot je rekel duhovnikom: »Svet vas potrebuje, Slovenija vas potrebuje, ker potrebuje Kristusa.« To je bilo glavno papeževo oznanilo glede vloge Cerkve: ne da bi se postavljala kot ne vem kaj, se poviševala nad drugimi, temveč naj bo z ljudmi, z njimi čuti, se joka in veseli.

Kako torej prvi papežev obisk umeščate v širše pastoralno prizadevanje Cerkve na Slovenskem?

Mons. Alojz Uran: Po mojem mnenju je ta izredni dogodek še premalo »izkoriščen«, če smem uporabiti to ne ravno lepo besedo. Nagovori, smernice v njih, so še danes in bodo tudi v prihodnje zelo moderni za Cerkev v današnjih, stalno spreminjajočih se razmerah. Takšno duhovno doživetje, kot je bil papežev obisk, je znamenje, zelo pomembno za prihodnost; znamenje namreč, da človek potrebuje spodbudo, da bo lahko resnično zaživel – pa ne le od kruha, temveč od nečesa globljega …

Tisti čas ste bili še pomožni škof, danes ste ordinarij, torej nosilec veliko večjih pristojnosti in tudi odgovornosti. Ali je kakšno sporočilo prvega papeževega obiska postalo vodilo pri uresničevanju vaše sedanje službe?

Mons. Alojz Uran: Spomnite se, kaj je papež rekel duhovnikom v ljubljanski stolnici: duhovnik v slovenščini pomeni »mož duha«, torej človek, ki naj posreduje Duha tudi drugim ljudem. Če imam pred očmi še njegovo osebno predanost, je že samo to izjemen zgled pri uresničevanju poslanstva, ki ga ima danes kateri koli škof-ordinarij. V Mariboru pa, ko je poudarjal svetost, h kateri smo vsi poklicani, svetost, ki spreminja življenje, ker se ne kaže le v nekem čustvenem smislu, temveč predvsem v vsakdanjem osebnem darovanju – to je bilo in je zame sporočilo, ki ga želim uresničevati.

Andrej Šter: Sporočilo papeževih nagovorov je bilo resnično daleč od tistega, kar so nekateri predpostavljali, češ, to so vnaprej napisani govori, ki jih zgolj prebere in – konec. Koliko je bilo instinktivnega, impulzivnega odzivanje papeža!

Gospod Šter, kaj je papežev obisk pomenil za vas kot vernega laika, ki dela na vročem političnem parketu?

Andrej Šter: Obložen z vsemi organizacijskimi, včasih tudi čisto banalnimi nalogami, sem se bal, da bo obisk šel mimo, sam pa bom ostal za nekim ekranom in vse skupaj gledal zgolj kot nekakšno predstavo. Pa je bilo daleč od tega. Zelo daleč! Prvo globoko spoznanje je bilo, ko smo se peljali – nenapovedano, zunaj programa – z Brnika na Brezje in od tam v Ljubljano. Resnično ganilo me je, ko sem videl ljudi, ki so za to papeževo pot izvedeli le nekaj ur prej, ob poti pa so postavljali bandera; cele procesije ljudi so se vile ob avtocesti, saj se vedeli, kje približno se bo peljala kolona s papežem. In potem tak sprejem tudi drugod. Vse to me je na vsakem koraku globoko nagovarjalo. Recimo: ko smo prihajali v Stožice. Saj sem imel informacije, da je tam veliko ljudi. Toda prvi pogled na morje rutic, ki so plapolale papežu v pozdrav ...! Še to: sporočilo papeževih nagovorov je bilo resnično daleč od tistega, kar so nekateri predpostavljali, češ, to so vnaprej napisani govori, ki jih zgolj prebere in – konec. Koliko je bilo instinktivnega, impulzivnega odzivanje papeža! Celotno dogajanje v Postojni je bilo »interaktivno«; tam so se mladi in papež res pogovarjali. To ne more pustiti človeka hladnega. Tudi mene ni.

Mons. Alojz Uran o tem, kako je nastal znani papež vzklik v Postojni papež 'ma vas rad!: Drugi dan obiska zjutraj, na njegov rojstni dan, je papeža na škofijskem dvorišču pričakala skupina otrok, ki mu je v voščilu med drugim zapela tudi pesem Papeža imamo radi / radi, radi radi … Janez Pavel II. me je potem vprašal, kaj natančno pomeni ta radi, radi radi … In sem mu razložil. Tudi v tem je bila njegova veličina, da je znal na videz drobne obrobnosti obdržati v sebi in z njimi ob primerni priložnosti pokazati svojo pozornost. Tako je preprosto besedo iz otroške pesmi premišljeval in prinesel v sklepno dejanje postojnskega srečanja: Papež 'ma vas rad!

Omenili ste pot na Brezje, ki je bila uvrščena v program tik pred zdajci. Ali je resnična anekdota, da ste tam pri varnostni generalki prav vi odigrali papeža?

Andrej Šter: Ne, nisem (smeh). Res pa smo imeli »suho« vajo, pri kateri je vlogo papeža odigral nekdo iz cerkvenega odbora. Precej presenečen je bil, ko je uvidel, kako kruta usoda bi doletela glavnega gosta, če bi se zgodil kakšen incident, pri katerem bi bila ogrožena njegova varnost. Takih vaj je bilo precej. Preigrani so bili vsi mogoči scenariji, ki pa se k sreči niso pokazali za potrebne. Priprave so bile res temeljite.

Takratni varnostni ukrepi so postali skorajda pregovorni …

Andrej Šter: Pogosto se je pojavljal celo očitek, da smo z njimi pretiravali, češ, saj nihče ne želi papežu nič slabega, saj prihaja med svoje. Moram pa reči, da je bila ta pripravljalna faza zelo zahtevna, predvsem kar zadeva inšpekcijske obiske vatikanske predhodnice. Želeli so se prepričati, da je na tem področju res za vse poskrbljeno. Na začetku je bilo celo ponujeno, da bi za varnost skrbela italijanska policija ali pa da bi ključni del varnostne naloge opravil nekdo drugi, kar v naši javnosti gotovo ne bi bilo dobro sprejeto. Končne pohvale so dokaz, da smo tudi ta del svojih nalog dobro opravili, še bolj pa o tem priča dejstvo, da so nekatere naše rešitve na sugestijo vatikanske strani uporabile tudi druge policije – recimo, kako na množičnih prizoriščih utrditi precej razmočen teren. Pred papeževim prihodom v Slovenijo je namreč štirinajst dni deževalo, kot da so popustile vse nebeške zapornice. Pa je le Bog umil Slovenijo, da je papeža pričakala lepa, sveža in zelena.

Andrej Šter: Res je papež prišel na obisk kot dober prijatelj in ljudje so ga kot takega tudi sprejeli.

Med obiskom sta bila v neposredni papeževi bližini. Kako sta ga doživela na tej osebni ravni? Ali se je bistveno razlikovala od tiste, ki jo je kazal do »brezimnih« množic?

Andrej Šter: Najprej – imam vtis, da za papeža tiste dni nihče ni bil »brezimen«! Vsakogar je videl kot nekoga, ki mu je blizu. Bom to trditev skušal ponazoriti. Slavni papamobil je prvič prišel v poštev od Šentvida pri Ljubljani. Šele po Celovški cesti se je papež vozil v papamobilu, prej ne. Morda se ne ve, toda to vozilo je zasnovano tako, da se v kabini slišijo zunanji zvoki. Tako so se tudi med vožnjo proti centru mesta slišali razni komentarji. Ko je papež na škofiji izstopil, mi je njegov tajnik povedal, da je papež z veseljem prisluhnil raznim opazkam, ki jih je ujel med vožnjo, in marsikaj seveda tudi razumel. Nikoli se ni obnašal kot zvezdnik, ki bi prišel le izbrancem nekaj povedati. Papež je ves čas poslušal in sporočal. Njegova izjemna karizma je bila namenjena vsakomur. Bilo pa je veliko priložnosti, ko sem mu bil tudi osebno zelo blizu, kar je pomenilo, da sem mu lahko segel v roko, da smo mu na nadškofijskem dvorišču zapeli – tudi gospod nadškof je bil v tistem priložnostnem zborčku –, da se je na koncu ne samo poslovil, temveč osebno zahvalil vsakomur iz odbora. Toda želel se je srečati tudi s tistimi, ki so skrbeli za njegovo varnost, za prehrano … Skratka: res je prišel na obisk kot dober prijatelj in ljudje so ga kot takega tudi sprejeli.

Alojz Uran: Ko je ob enajsti uri zvečer prišel gor, tukaj na škofiji, je bil resnično utrujen do kraja – toda še vedno pozoren do vsakogar!

Mons. Alojz Uran: To lahko samo potrdim. Morda sem imel še nekaj več priložnosti biti z njim, tudi ob neposrednih srečanjih s škofi in z drugimi gosti. Težko je le v nekaj besedah povedati, kako enkratno je sprejemal ljudi. Posebej opazno je bilo to prvi večer. Že v Rimu je imel obisk ad limina, potem polet v Slovenijo, Brezje, državniški obisk, stolnica, kjer se je srečal s toliko duhovnimi poklici. Ko je ob enajsti uri zvečer prišel gor, tukaj na škofiji, je bil resnično utrujen do kraja – toda še vedno pozoren do vsakogar! Tudi v tem je dokaz, da papeža ni držala pokonci samo človeška sposobnost, temveč da je dobesedno na vsakem koraku izžareval izjemno duhovno moč. Zato je lahko bil blizu tudi nekomu, ki je bil morda na zadnjem koncu katerega izmed prizorišč množičnih srečanj. To je bilo znamenje Duha, ki je očitno deloval po Janezu Pavlu II.