Francoski filozof in dramatik Fabrice Hadjadj (1971) je plodovit in večkrat nagrajeni avtor. Je direktor zavoda Philanthropos v Fribourgu, mož in oče sedmih otrok. Knjiga Vstajenje, navodila za uporabo je tretja v vrsti priročnikov oziroma protipriročnikov ali vsaj parodij na vsakršne priročnike današnjega časa.

Knjiga s svojo zgradbo spominja na molitve in premišljevanja ob križevem potu, saj se vsako poglavje začne z evangeljskim odlomkom, ki opisuje dogajanje od Jezusove položitve v grob preko jeruzalemskih žena, ki so na grob prinesle miro, Marije Magdalene, učencev na poti v Emavs, binkošti, Tomaževe nevere ... do zadnje, 12. postaje, ki predstavlja prikazovanje ob Štefanovi mučeniški smrti.

Vabljeni na predstavitev knjige Vstajenje - navodila za uporabo (Fabrice Hadjadj). Skozi besedilo, ki je zabavno, a obenem globoko, nam Fabrice Hadjadj ponuja svež pogled na skrivnost Vstalega: Kaj pomenijo Jezusova prikazovanja po vstajenju? Kako naj jih razumemo danes in kako naj živimo v luči vstajenja?

Predstavitev bo v torek, 27. marca, ob 12. uri v galeriji Družina. Knjigo bosta v pogovoru z Manico Ferenc predstavila p. dr. Edvard Kovač in prevajalka knjige Jasmina Rihtar.

Odrešiti vsakdanjik

Avtorjevo izhodiščno vprašanje je, kako naj v dobi posthumanizma, ki se osredinja predvsem na tehnologijo in tehnološki napredek, razmišljamo o skrivnosti učlovečenja. Če so cerkveni očetje nekoč rekli, da je Bog postal človek, da bi človek postal Bog, moramo danes dodati, da je Bog postal človek tudi zato, da bi človek lahko ostal človek.

Če gledamo Jezusa, vidimo, da živi in dela kot tesar, da o svojem Očetu govori kot o vinogradniku, da o Svetem Duhu govori kot o zagovorniku ubogih. Ko vidimo, da so njegovi učenci zvečine ribiči, potem moremo sklepati, da božansko življenje vsebuje ročno delo. Prav to pa nam tehnologija vse bolj jemlje. Tehnološki napredek pomeni nazadovanje in izgubljanje ročnih spretnosti in znanja.



Hadjadj v skrivnosti vstajenja vidi trdnjavo proti vsakršnemu pretiravanju in tehnološkim norostim. V svojem iskrivem slogu skuša najti načine, da bi pokazal, da so stvari, o katerih ob vsaki veliki noči vedno znova beremo in poslušamo, v resnici nove. Da »čudež ni zato, da bi doživeli nekaj izrednega, ampak da bi izredno živeli najbolj običajne stvari«. Kristus po njegovem prihaja odrešit tisto, kar je ustvaril, in to niso neke neverjetne reči, ampak naš vsakdanjik.

»Dejanje vstajenja je podvrženo razmeroma strogemu načelu resničnosti. Vanj so verjeli ribiči, ki so znali popravljati svoje mreže, zidarji, ki so znali graditi katedrale, menihi, ki so znali orati in obdelovati polja, skratka izjemno praktični in konkretni ljudje. Verovati v Vstalega je bilo zanje enako trdno kot sejati pšenico ali zgraditi romansko baziliko. Vsi velikonočni evangeliji gredo v to smer.

Naše domišljijske predstave postavljajo na glavo.« Vstali Kristus tako ne hodi skozi zidove, ne postavlja niti ne ruši kraljestev s tleskom prstov, ne razpolavlja morij. Bog je stvarnik tega, kar se nam zdi najbolj banalno in običajno, in prav to Kristus odrešuje. Gre za to, da začnemo vsakdanje gledati z Božjimi očmi in z občudovanjem. To pa lahko storimo le, če se zavemo lastne nevrednosti. Po vstajenju Kristus ne pride oznanit pretresljivih reči, ampak preprosto reče: »Dober dan.«

Jasmina Rihar

(Odlomek iz članka, ki je obvaljvljen v tiskani Družini.)