Ob letošnjem dnevu Civilne zaščite so v veliki dvorani Narodnega doma v Celju podelili 27 priznanj in nagrad za prispevek k zaščiti, reševanju in pomoči ob nesrečah. Med prejemniki je bil tudi teolog in tajnik Škofijske karitas Celje Matej Pirnat, ki je prejel srebrni znak Civilne zaščite. Posebej pomembno vlogo je imela Karitas ob katastrofalnih poplavah leta 2023, ko so skupaj s stotinami prostovoljcev pomagali prizadetim v Zgornji Savinjski dolini in drugod po Sloveniji.

Iskreno bi bil veliko bolj srečen, če bi priznanje prejela Škofijska Karitas, saj za menoj stoji več kot tisoč prostovoljcev, ki si ga zares zaslužijo. (Matej Pirnat)

Kdaj ste izvedeli, da boste prejeli priznanje? Kakšen je bil vaš prvi odziv?

Pri teh priznanjih se mora človek najprej strinjati s predlogom za priznanje. Mislim, da je bil predlagatelj Slovenska Karitas, čeprav nisem povsem prepričan. Vabilo na podelitev pa je prišlo približno deset dni pred prireditvijo. Moj prvi odziv je bil: »Bog se usmili.« Res nisem človek, ki bi delal za priznanja ali se jih veselil v tem smislu. Iskreno bi bil veliko bolj srečen, če bi priznanje prejela Škofijska Karitas, saj za menoj stoji več kot tisoč prostovoljcev, ki si ga zares zaslužijo.

Strinjal sem se predvsem zato, ker je to priznanje pravzaprav priznanje za delo, ki ga je Karitas na območju celjske škofije opravila ob poplavah leta 2023. Vabilo na podelitev pa je prišlo približno deset dni pred prireditvijo.

V Celju so podelili 13 bronastih, 6 srebrnih, 3 zlate znake in 5 plaket Civilne zaščite. FOTO: FB Slovenska karitas

Ko ste ravno omenili poplave – bi lahko opisali, kako ste takrat pomagali?

To priznanje ni vezano samo na zadnje poplave, ampak pravzaprav na približno dvajset let dela na področju naravnih nesreč v Sloveniji. Škofijskakaritas Celje je bila ustanovljena februarja 2007, prvi izziv pa so bile že poplave jeseni istega leta. Takrat so bile to najhujše poplave Savinje do tistega časa, ki so terjale tudi življenje dveh mladih v Rečici ob Savinji, če se pravilno spomnim. To je bil prvi resen preizkus za Škofijsko karitas Celje. Nato so sledila neurja leta 2008, močno neurje s točo leta 2011, poplave leta 2012 in nato še katastrofalne poplave leta 2023.

Naš prvi odziv je vedno enak: čim prej vzpostaviti stik s terenom. Takoj obvestimo župnijske Karitas in jih prosimo za informacije o potrebah. Hkrati aktiviramo krizne rezerve, ki jih imamo vnaprej pripravljene za takšne primere. Če vremenske napovedi kažejo na nevarnost, že vnaprej pripravimo zaloge – vodo, čistila, suho hrano. Leto 2023 ni bilo nič kaj drugače, le to, da sem bil prvi dan na letnem dopustu – ko sem se zjutraj zbudil, sem nameraval odpotovati v Rim na srečanje, a sem na internetu videl novice o poplavah. Takoj sem odpovedal pot in odšel v službo ter pričel s klici. Tisti prvi dan nismo mogli narediti veliko, saj je tudi našemu centru v Vrbju grozila poplava. Na koncu je poplavilo le okolico centra. 

Nihče od nas ni več isti človek, kot je bil prvi dan v Karitas. Sočutje nas je spremenilo. (Matej Pirnat)

V petek smo objavili poziv za prostovoljce na spletni strani Karitas Slovenije in določili zbirni center v Vrbju. Že v soboto popoldne so prišli prvi prostovoljci in zaposleni, da smo očistili okolico centra in lahko v nedeljo začeli s pomočjo. Poklical sem voditelje župnijskih Karitas – neposredno prizadetih, mislim, da jih je bilo 17 od Laškega severno. Najbolj kritično je bilo v Rečici ob Savinji, kjer je bilo približno tisoč ljudi iz kampa Menina, večina tujcev. Že v soboto zvečer smo tja dostavili hrano. 

V nedeljo zvečer je že prvi kombi, ob pomoči Civilne zaščite, prišel čez Jezersko v Luče. Nato smo vsak dan do konca avgusta razporejali prostovoljce iz vse Slovenije – skupaj jih je bilo približno 900. Vsak dan smo imeli zbirno mesto, od koder smo jih pošiljali na teren. Prejšnji dan sem naredil oz. smo naredili sezname, kdo in kje kaj potrebuje. Večinoma so prostovoljci pomagali gospodinjstvom, včasih pa tudi na večjih deloviščih, npr. pri večkratnem čiščenju kampa Menina.

Prostovoljci niso prihajali nepripravljeni. Vedeli so, kam gredo, kaj bodo delali, imeli so opremo, malico in osnovno zaščito (rokavice, bata škornji, orodje). Tako, da nihče ni spraševal: »Kam nas boste dali?« Nato smo jim tudi mi pripravili eno zalogo orodja s pomočjo donacij, ki smo jih dobili, da so potem bili na nek način samooskrbni. Nepripravljen prostovoljec je v takšni situaciji lahko prej breme kot pomoč.

Matej Pirnat med organizacijo pri poplavah 2023. FOTO: Ksenja Hočevar 

V nekaj dneh smo začeli tudi s finančno pomočjo. Prizadetim smo razdelili bone za prvo pomoč v vrednosti 200 evrov. Prostovoljci so jih osebno dostavili na domove, vročili v roke, saj smo hitro ugotovili, da ljudje niso le materialno prizadeti, temveč tudi zelo prestrašeni, saj je katastrofa pustila na njih velik pečat.

Ob tem smo organizirali tudi obiske od hiše do hiše in popis potreb. Ljudem smo delili osnovne stvari – vodo, sadje, hrano. To so morda majhne stvari, a v takšnih trenutkih pomenijo veliko. Zelo zgodaj smo začeli kupovati tudi razvlažilce, saj smo vedeli, da jih bodo ljudje nujno potrebovali za sušenje hiš.

Kakšni so bili odzivi prizadetih na pomoč?

Me ni sram povedati, čeprav se mogoče čudno sliši, ampak do približno 20. avgusta sploh nisem bil na terenu v Zgornji Savinjski dolini. Moja naloga je bila koordinacija pomoči. Če vsak dan pride 100 prostovoljcev in poroča o razmerah, dobiš zelo jasno sliko. Sem pa zelo dobro poznal razmere v Vrbju, kjer imamo center Karitas in skladišča, saj je bila vas skoraj povsem poplavljena. Tam sem bil na terenu.

Prostovoljci so pomagali pri poplavah 2023. FOTO: FB Slovenska karitas

Ljudje so bili seveda zelo hvaležni in presenečeni nad pomočjo. Še posebej v krajih, kjer poplav prej niso poznali, npr. Vrbje, ki od leta 1991 ni bilo poplavljeno. Tisti, ki so poplav vajeni, se nanje drugače pripravijo. V nekaterih hišah že vedo, da jih bo voda ob večjem dežju zalila, zato imajo kleti prazne ali pripravljene črpalke. Tokrat pa je bilo veliko ljudi prizadetih prvič – tudi v novih hišah, ki sploh niso bile grajene z mislijo na poplave, npr. v Polzeli. Zato je bila hvaležnost še toliko večja ter tudi presenečenost, kajti ti ljudje niso imeli izkušnje s Karitas ali pa nekih drugih humanitarnih organizacij, kjer ljudje pridejo na pomoč.

Zelo ganljivo je bilo videti, kako so ljudje iz različnih koncev Slovenije prihajali pomagat. Na primer nekdo iz Bele krajine pride v Rečico ob Savinji, da bi pomagal ljudem, ki jih sploh ne pozna. Ampak te ljudi nekaj žene in pridejo pomagat ves dan. 

Delujete v Škofijski Karitas Celje. Kaj vas pri delu najbolj motivira?

Karitas razumem kot globoko pastoralno delo. Včasih se pošalim, da je škofijska Karitas pravzaprav ena velika personalna župnija – škofova župnija, katere »farani« so ubogi. Moja motivacija je predvsem želja, da ljubezen in usmiljenje, ki ju sam doživljam v veri, pri maši, delim naprej. Meni se zdi – saj je to že sveti Avguštin vedel –, da ko človek sam pred seboj in pred Bogom prizna, da je ubog, da je berač, da je revež, se lahko v srcu izprazni napuha, goljufij, grešnosti in lastnih slabosti, ki jih sicer predstavlja kot napake, pa tudi nečimrnosti ali pretvarjanja, da je nekaj, kar ni. Potem pa, kot pravi sveti Avguštin, ko človek to enkrat iz srca da ven, ga lahko Bog napolni s tistim, česar sam nima. In prav v tem vidim največjo motivacijo za svoje delo – v želji, da to izkušnjo delim naprej. Če mene osebno vprašate, se mi ne zdi, da sem kakšen poseben presežek človeka. Je pa moja izkušnja ta, da me nekdo sprejema in ljubi takšnega, kot sem, in da mi je celo našel ženo, ki me ljubi takšnega, kot sem. In prav zato lahko tudi sam to ljubezen delim naprej drugim. V tem vidim idejo in poslanstvo Karitas.

Ko pride do vojne, so ljudje še vedno ljudje, vojaki pa vojaki – in težava je v tem, da vojaki pogosto ne znajo več videti človeka v človeku. (Matej Pirnat)

Ali obstaja kakšna zgodba ali srečanje, ki se vas je še posebej dotaknilo?

Težko bi izpostavil eno samo zgodbo. Vsako srečanje ali zgodba te mora na nek način ganiti. Ko smo letos pripravljali zbornik ob dvajsetletnici delovanja, sem zaposlenim napisal, da sem jim najbolj hvaležen za to, da nihče od nas ni več isti človek, kot je bil prvi dan v Karitas. Sočutje nas je spremenilo. Vsaka zgodba človeku razširi pogled na svet in razbije stereotipe, predsodke. Zelo veliko je zgodb, ki bi jih lahko izpostavil. Tu so invalidi, požari, ljudje, ki jim je voda odnesla hiše, ljudje, ki so začeli povsem skromno, in tudi takšni, ki so storili samomor. A če izpostaviš eno samo zgodbo, se mi zdi, da s tem nujno prezreš še tri tisoč drugih.

Matej Pirnat je generalni tajnik Škofijske Karitas Celje. FOTO: Jože Potrpin

Je kdo iz vašega okolja vplival na to, da ste se začeli ukvarjati s humanitarnim delom?

V Karitas sem leta 2008 prišel skoraj po naključju. Nadškof Stres me je povabil, naj pridem delat v Karitas. Na začetku sem se celo malo upiral. Nekaj zaslug za to imata tudi gospod Bračun in naš predsednik Rok Metličar. Velik vpliv pa je imela moja babica – mi smo ji rekli oma. Ona me je mogoče zaznamovala s kmečko zdravo pametjo. Žal je umrla, ko sem imel 14 let. Bila je zelo pragmatična in pogumna ženska. Vedno je znala pogledati na obe strani. 

Imam eno njeno zgodbo iz druge svetovne vojne, ki me je zaznamovala in sem jo našim prostovoljcem razlagal med COVID časom. Nemci so v naši ulici – tam, kjer stoji tudi naša hiša – zbirali zavedne Slovence, ki so jih nato poslali v Srbijo. Zbirališče je bilo pri mostu blizu naše hiše. Bil je vroč dan, moja oma pa je bila takrat noseča in v trebuhu nosila mojega strica. Kljub temu je šla na ulico in ljudem, ki so tam stali – večinoma so bili to njeni sosedje – nosila vodo, ker so bili žejni. Takrat je do nje pristopil nemški vojak in ji zagrozil, da ji bo prerezal trebuh, če jo še enkrat vidi prinašati vodo. Kasneje so Nemci v te izpraznjene hiše naselili kočevske Nemce. Ko pa je maja 1945 prišel konec vojne, so na istem mestu vojaki zbirali prav te kočevske Nemce, ki so jih nato odpeljali drugam, večinoma v Teharje. In moja oma je bila znova tam – ponovno je tem ljudem nosila vodo. Tudi takrat ji je eden od vojakov zagrozil, da ji bo prerezal vrat.

Moja mama ni bila tiste sorte mama, ki si je strašno želela, da bi njen sin postal duhovnik, vendar ko sem šel v bogoslovje, je to lepo sprejela. Ko sem iz njega izstopil, prav tako. Danes je celo prostovoljka v Karitas v naši škofiji. (Matej Pirnat)

Ta zgodba me je zelo zaznamovala. Oma mi je z njo pravzaprav razložila, da je vojna velika neumnost. Ko pride do vojne, so ljudje še vedno ljudje, vojaki pa vojaki – in težava je v tem, da vojaki pogosto ne znajo več videti človeka v človeku.

Druga stvar, ki me je vedno navduševala, pa je tako imenovana prednostna odločitev za uboge. Vedno se mi je zdelo, da je Cerkev najbolj pristna takrat, kadar je uboga in kadar je uboga za uboge. To sem močno doživel tudi v skupnosti Taizé, podobno pa poudarja tudi družbeni nauk Cerkve. Zato so mi blizu avtorji, ki govorijo o tem, pa tudi papež Leon XIV., ki na začetku svojega pontifikata posebej izpostavlja ljubezen do ubogih. 

Matej Pirnat na duhovnih vajah. FOTO: G. B.

Kako bi predstavili sebe? Kaj počnete v vsakdanjem življenju?

Imam ljub verz iz Smolarjeve pesmi: »Ni bil kaj prida, živet je pa znal!« Ne v smislu veseljačenja, ampak v tem, da je človek takšen, kot je. Tudi sam se zavedam, da sem iz mesa in krvi – imam veliko napak in nekaj talentov, kot je pri ljudeh običajno. Ježek pravi: »Malo dobri, malo slabi.« Ne bi rekel, da sem kakšen izjemen primerek človeške kreature.

Imam pa to srečo, da poskušam na stvari gledati širše. Redko jih vidim kot črno-bele, ker je med njima veliko odtenkov sive, ki je po svoje tudi lepa. Tega me je deloma naučila oma, deloma pa je to preprosto del mojega značaja. Ko sprejemamo odločitve, se mi zdi pomembno pogledati obe skrajnosti, ker šele tako lahko najdemo nekaj, kar ni zgolj povprečje ali mediokriteta, ampak skupno dobro – nekaj, kar lahko koristi čim več ljudem.

Prostovoljstvo je vedno obojestransko – pomagaš drugim, a tudi sebi. (Matej Pirnat)

Kar zadeva študij, so me vedno zanimala humanistična področja: sociologija, filozofija, religija in predvsem religijska vprašanja. Zelo pomembno vlogo je imel zame tudi Taizé. Kot tradicionalni religiozni kristjan pri približno osemnajstih letih sem se v Taizéju počasi začel učiti, kaj pomeni imeti vero, ki je odnos.

Po enem od taizéjskih tednov sem se odločil za študij teologije in vstopil v bogoslovje v Mariboru. Pred tem sem bil vpisan na študij teologije in novinarstva na Fakulteti za družbene vede. Beseda mi je vedno šla, rad sem pisal, zato me je novinarstvo zanimalo. Teologija pa je bila sprva mišljena kot dvopredmetna. Kasneje sem v tretjem letniku iz bogoslovja izstopil in nadaljeval študij teologije, sem v Mariboru obiskoval tudi sociologijo.

Letovanja v Sončni hiši z nekaterimi prostovoljci. FOTO: FB Škofijska Karitas CELJE

Kakšno podporo ste imeli v družini glede vere?

Nikoli ni bilo težav. Sem edini otrok in z mamo sva večinoma živela sama. Živela sva skupaj z babico in dedkom. Moja mama ni bila tiste sorte mama, ki si je strašno želela, da bi njen sin postal duhovnik, vendar ko sem šel v bogoslovje, je to lepo sprejela. Ko sem iz njega izstopil, prav tako. Danes je celo prostovoljka v Karitas v naši škofiji. Mislim, da imava zelo dober odnos in me podpira pri tem, kar počnem. Na to temo nikoli ni bilo večjih trenj. Čeprav so se kdaj pojavila nesoglasja, je to na neki način sprejela. Jaz pa ji vedno hitro dam vedeti, da sem ji hvaležen, ker je moja mama, hkrati pa imam tudi svoje življenje. Včasih ga živim tako, kot mislim, da je prav, četudi se človek kdaj opeče. A to je del življenja. Nekaj podobnega poskušam prenašati tudi na svoje otroke. Koliko mi to zares uspeva, pa mi bodo verjetno nekoč povedali vnuki.

Kaj bi svetovali ljudem, ki bi se želeli vključiti v prostovoljstvo?

Najprej je potreben pogum. Ljudje te vedno presenetijo. Druga stvar pa je, da je prostovoljstvo vedno obojestransko – pomagaš drugim, a tudi sebi. Včasih me je malo strah, da smo navajeni, da je pomoč drugim žrtvovanje za druge, a jaz tukaj vidim Jezusovo ljubezen do sebe – bližnjega lahko ljubiš, kot ljubiš sebe. V času, ko govorimo o epidemiji osamljenosti, je pomoč drugim način, da se povežemo.

Živi stik z drugim človekom je tisto, kar nas dela ljudi. (Matej Pirnat)

V Sloveniji je kar nekaj dolgotrajno brezposelnih, ki že pet, deset ali več let niso imeli redne zaposlitve. V takih situacijah človek hitro dobi občutek, da nima ničesar več dati. Podobno je z nekom, ki je že dolgo v pokoju, živi sam, nima veliko obiskov ali prijateljev in ima občutek, da za druge ni zanimiv. Če pa začneš delati nekaj, kjer skrbiš za nekaj ali nekoga drugega, slej ko prej ugotoviš, da imaš talent, da si vreden in da imaš nekaj, kar lahko podariš drugim ali svetu. Mislim, da je to za ljudi zelo dobro. V tem smislu tega ne bi imenoval sebičnost – da bi nekdo postal prostovoljec zato, da se bo zvečer dobro počutil ali da bo lahko na Facebooku objavil, kaj dobrega je naredil. Gre bolj za dolžno skrb zase: poskrbi za svoje zdravje, za svojo duhovno rast in zase kot človeka.

 Izobraževanje za nove prostovoljce. FOTO: FB Škofijska Karitas CELJE

Kdor se kjerkoli priključi organizaciji, ki skrbi za nekaj več kot le za njegove lastne potrebe, s tem neguje tudi svojo duhovno rast. Naredi nekaj zase in hkrati tudi za druge. To se mi zdi dobra spodbuda za ljudi.

Kar pa zadeva celotno družbo, se mi zdi zelo pomembno, da si iskreno priznamo, da nimajo težav s telefoni samo otroci. Pogosto rečemo, da so mladina in otroci ves čas na telefonih, a resnica je, da je celotno naše življenje prepleteno s telefoni, socialnimi omrežji in algoritmi. Danes imamo včasih občutek, da rešujemo svet ali zelo pomembno prispevamo že s tem, da nekaj všečkamo na Facebooku. Pa to ni to. Zdi se mi pomembno, da se začnemo zavedati, da nas lahko to pokoplje. Včasih je treba iti ven iz dnevne sobe, odložiti telefon in ga pustiti tam, kjer je. Nič hudega se ne zgodi, če smo kdaj dve uri nedosegljivi ali če ne preverimo vsega, kar zapiska na telefonu. Živi stik z drugim človekom je tisto, kar nas dela ljudi.