Premestitve v Cerkvi so nekaj običajnega. Fotografija je ilustrativna. Foto: Tatjana Splichal

V ponedeljek je bil god svetega Janeza Vianneyja, zavetnika duhovnikov. Znan je kot arški župnik, saj je v župniji Ars preživel 41 let in jo prenovil. O njem se je govorilo celo zunaj francoskih meja, k njemu so si verniki hodili očistiti dušo iz tujine, celo iz Amerike. Veliko je molil, vsak dan se je spovedal in jedel le krompir. Umrl je 4. avgusta 1859. Pokopan je kje drugje kot v arški cerkvi.

Ob njegovem godovanju pa se v slovenski Cerkvi dogajajo premestitve. Poleti, ko mnogi pakirajo kovčke in gredo na dopust, duhovniki pakirajo kovčke in gredo v novo župnijo. Čeprav se vernikov včasih zdi menjava duhovnikov nepotrebna, je to zanje nekaj čisto samoumevnega, saj so se ob zaobljubi duhovniškemu poklicu prisegli tudi pokorščino škofu ordinariju. Ena izmed teh je tudi premestitev v drugo župnijo.

V kateri župniji bodo duhovniki izpolnjevali svoje poslanstvo naslednje pastoralno leto, bo objavljeno v novi številki Družine, kjer bo po škofijah poleg premestitev navedeno tudi, kateri duhovniki odhajajo v pokoj, redovno skupnost, na študij, ostajajo v župniji z drugačnimi nalogami, kot so jih imeli do zdaj ipd.

Ob premestitvah se velikokrat zgodi, da verniki poskušajo pregovoriti škofa, da bi »njihov« župnik ostal, saj so se nanj navezali in se navadili nanj. Škofova volja je za duhovnika dekret, ki ga mora spoštovati. O tem smo se leta 2005 pogovarjali s takratnim mariborskim škofom dr. Francem Krambergerjem ter takratnim generalnim vikarjem koprskim pomožnim škofom dr. Jurijem Bizjakom in takratnim ljubljanskim pomožnim škofom Andrejem Glavanom.