V teh dneh, ko smo obhajali nove maše, nas ob številkah gotovo zajame vsaj rahlo nelagodje. Tudi če povsem zaupamo spodbudnim besedam škofov, duhovnikov in katoliških medijev, se mu težko izognemo. Z nekaj izjemami imamo po vsej Evropi enak problem. Materialno blagostanje pogosto spremlja duhovna revščina. To ni novica, podobno so ugotavljali že zdavnaj pred nami. Sociolog Max Weber je v knjigi Protestantska etika in duh kapitalizma opisal, kako materialna preskrbljenost ošibi duha, da se človek odmakne od Boga in od krepostnega življenja ter se zapre v »železno kletko« učinkovitosti, koristi in samodovoljnosti.

A Evropa ni zrasla iz samodovoljnosti. Njeno najglobljo podobo so oblikovali ljudje, ki so živeli prav krepostno življenje. Zato ni naključje, da ima v sv. Benediktu, čigar god obhajamo 11. julija, enega svojih velikih zavetnikov. Benedikt seveda ni napisal političnega programa za Evropo, ampak pravila življenja, ki zgradijo dobro skupnost. Prav v tem je njegova moč, saj utruje...