V spomin na požig protestantskih knjig, tudi prvih slovenskih knjig, ki so pred Mestno hišo v Ljubljani zagorele leta 1600 prvič in leto kasneje drugič v ognju protireformacije, je 19. decembra prav na kraju zažiga ponovno potekala vsakoletna prireditev Vrnimo ljudem knjigo in simboličen prižig sveč. Takrat so skupno, kot v poročilu o dogodku navaja STA, zažgali približno 2000 knjig. Tradicionalno prireditev je pripravilo Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana in pod pokroviteljstvom Mestne občine Ljubljana. Prvič so jo pripravili leta 2000. Takrat so sredi ljubljanskega Mestnega trga pred Mesto hišo tudi odkrili bronasto spominsko ploščo, ki so jo leta 2013 po navedbah STA »obnovili«, dejansko pa zamenjali. Na prvotni plošči je bilo namreč napisano, da so na tem mestu za časa protireformacije decembra 1600 »zažgali več tisoč slovenskih knjig«, kar pač bilo ni res.

Zgodba je v preteklosti (tudi zaradi omenjenega napisa na plošči) zbujala in pri marsikom zaradi nepoznavanja še danes zbuja protikatoliške sentimente, češ, tedanji ljubljanski škof je sežgal na tisoče slovenskih knjig in nas tako zaustavil v nacionalnem razvoju. Toda ali je to prava podoba? V iskanju odgovora na to vprašanje poobjavljamo prispevek, ki smo ga decembra 2012 (ob obletnici prvega zažiga knjig 29. decembra 1600) objavili v Družinini prilogi Slovenski čas, njegov avtor pa je literarni zgodovinar dr. Luka Vidmar. Vstopimo torej skozi njegove ugotovitve v burni čas pred 435 leti.

Vrsta zmot

Boj med katolištvom in protestantizmom v drugi polovici 16. in na začetku 17. stoletja spada med najbolj travmatična obdobja slovenske zgodovine. Zgodovinarji, literarni zgodovinarji, publicisti in literati so vsaj že od konca 19. stoletja v nevarnosti, da se te teme lotevajo pod vplivom raznih predsodkov – bodisi konservativne bodisi liberalne provenience. Zato mora stroka tedanje dogodke raziskovati in predstavljati čim bolj neodvisno in argumentirano, tako da bi čim manjkrat postali predmet manipulacij.

Požiga knjig nista bila akta Cerkve, temveč akta države, s katero je bila Cerkev seveda tesno povezana.

Takšne obravnave nista bila, žal, nikoli deležna sežiga protestantskih knjig v Ljubljani 29. decembra 1600 in 9. januarja 1601. V zvezi z njima se v strokovni in poljudni literaturi že dobro stoletje ponavlja vrsta zmot, ki daje približno takšno sliko: Katoliška Cerkev naj bi v podobi tedanjega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena sistematično preiskala mesto, zbrala na tisoče slovenskih protestantskih tiskov in jih nato sežgala na Mestnem trgu, takšno uničevanje pa naj bi se nadaljevalo še v naslednjih desetletjih.

Dejanji države, ne Cerkve

Resnica je kakor običajno bolj kompleksna. Požiga knjig nista bila akta Cerkve, temveč akta države, s katero je bila Cerkev seveda tesno povezana. Augsburški verski mir je dal leta 1555 knezom Svetega rimskega cesarstva pravico, da izberejo vero svojih podanikov. V skladu s tem je nadvojvoda Ferdinand kot katoliški vladar leta 1598 ukazal, naj Notranjo Avstrijo in s tem tudi slovenske dežele zapustijo protestantski predikanti, leta 1600 pa je na Kranjskem ustanovil tako imenovano reformacijsko komisijo na čelu s škofom Hrenom, ki je začela rekatolizacijo dežele. Med nalogami komisije je bila tudi zaplemba protestantskih tiskov, ki so bili glede na augsburško načelo Cuius regio, eius religio pojmovani kot protidržavni.

Povsem napačno je prepričanje, da je iskanje spornih knjig v Ljubljani in drugje seglo tako rekoč v vsak dom. V resnici je bila komisija večino časa zaposlena s prevzemanjem protestantskih verskih objektov, zasliševanjem in prepričevanjem protestantov ter nagovarjanjem prebivalstva. Pri izvajanju teh glavnih dejavnosti so zasegali tudi prepovedane knjige, zlasti v cerkvah, ki so bile do tedaj v protestantskih rokah (na primer ljubljanska špitalska cerkev sv. Elizabete na mestu današnje Kresije), ter v hišah osumljenih protestantov, spreobrnjeni protestanti pa so knjige izročali sami. V Ljubljani so na takšen način zbrane knjige sežgali dvakrat. Škof Hren si je v dnevnik prvič zapisal: »Na dan sv. Tomaža Canterburyjskega [Tomaža Becketa, ki goduje 29. decembra] so bile zvečer na prostem sežgane luteranske knjige.« 9. januarja 1601 pa je napisal, da so bile »že drugič javno na trgu sežgane krivoverske knjige«, in sicer »trije polni vozovi«.

Najbolj verjetno je, da je bilo v obeh sežigih uničenih več sto knjig.

V literaturi se kot lokacija tega dogodka omenja Mestni trg, česar pa Hrenov dnevnik kot edini doslej znani sočasni vir ne potrjuje. Števila uničenih knjig ne poznamo. Za 29. december 1600 literatura šele od sredine 19. stoletja navaja osem vozov ali 2000 knjig, česar za zdaj ni mogoče dokazati. 9. januarja 1601 pa so po Hrenu zgoreli trije vozovi knjig. Tedanja kategorija »voz« (Wagen) je sama po sebi na moč ohlapna oziroma raztegljiva – lahko označuje tako majhen voz(iček) kakor večji voz. Najbolj verjetno je, da je bilo v obeh sežigih uničenih več sto knjig. 

Avtor prispevka je dr. Luka Vidmar. FOTO: Matjaž Tavčar

Prav tako ne drži, da je komisija zbirala in uničevala vse protestantske knjige, še posebej slovenske. Hren in njegovi pomočniki so morali pri svojem delu upoštevati jasna pravila tridentinskega koncila (1545–1563) in seznam spornih tiskov, objavljen v rimskem indeksu prepovedanih knjig (Index librorum prohibitorum). V skladu s tem so iskali predvsem najhujše »krivoverske« knjige, tj. protestantske teološke tiske, pri čemer jezik nikakor ni bil pomemben. Velika večina zaplenjenih in sežganih knjig je bila nemška (odstotek slovenskih knjig v tedanjih knjižnicah na Slovenskem, na primer v protestantski knjižnici kranjskih deželnih stanov, je bil namreč majhen). Šlo je zlasti za dela Martina Luthra, Philippa Melanchthona in drugih nemških teologov, ki jih je Index uvrščal v kategorijo »krivovercev prvega razreda«.

Od slovenskih protestantskih knjig so bila med delovanjem komisije v Ljubljani neposredno ogrožena predvsem Trubarjeva, saj je bil Trubar edini uvrščen na seznam prepovedanih avtorjev.

Prav nič niso bila sporna in zato v nevarnosti dela protestantov, ki niso bila teološka in jih pred tem niso uvrstili na Index. Komisije tako niso zanimala literarna, filološka, zgodovinska, medicinska in podobna slovenska ter tujejezična dela Adama Bohoriča, Krištofa Spindlerja, Hieronima Megiserja, Davida Verbca in drugih slovenskih protestantov. Prav tako ni uničevala protestantskih prevodov Svetega pisma. Med temi je bila popolnoma varna Dalmatinova Biblija (1584), najpomembnejše delo slovenske reformacije, ki je Index ni prepovedoval oziroma je njeno uporabo pogojno (s strinjanjem krajevnega škofa, torej v tem primeru Hrena) dovoljeval skupaj z drugimi protestantskimi prevodi Svetega pisma, ki niso bili delo »krivovercev prvega razreda«.

Vsa ta dela so zato preživela leto 1600 in 1601 v precejšnjem številu. Od slovenskih protestantskih knjig so bila med delovanjem komisije v Ljubljani neposredno ogrožena predvsem Trubarjeva, saj je bil Trubar edini uvrščen na seznam prepovedanih avtorjev. Tako ne preseneča, da so se njegova dela ohranila v tako malo izvodih. Sicer pa je treba vedno upoštevati, da slaba ohranjenost določenih naslovov ni nujno (samo) posledica načrtnega uničenja, temveč običajnih stoletnih dejavnikov (obrabljenost, požar, neustrezna hramba, zavrženje). V maloštevilnih izvodih (ali pa sploh ne) so namreč ohranjene tudi katoliške knjige iz tega obdobja (ohranjen ni na primer Pacherneckerjev katekizem iz 16. stoletja, slovenski Kanizijev katekizem z začetka 17. stoletja, natisnjen v kar 2000 izvodih, pa poznamo v enem samem izvodu). V Ljubljani torej ni zgorelo več tisoč slovenskih knjig, kakor nas prepričuje spominska plošča pred ljubljanskim magistratom. Med stotinami nemških teoloških knjig je moralo biti slovenskih (zlasti Trubarjevih) komaj nekaj deset.

Ljubljanska sežiga knjig sta bila predvsem eksemplarična in nista v ničemer odstopala od podobnega dogajanja v Evropi.

Dostopnost prepovedanih tiskov

Ljubljanska sežiga knjig sta bila predvsem eksemplarična in nista v ničemer odstopala od podobnega dogajanja v Evropi. Sežigi drugoverskih tiskov so v drugi polovici 16. stoletja običajno spremljali uveljavitev verske politike lokalnega vladarja tako v katoliških kakor protestantskih državah. Na Slovenskem so se pravzaprav pojavili precej pozno, ker so Habsburžani zaradi vojne s Turki več desetletij odlagali obračun s protestantskimi deželnimi stanovi. Uničevanje knjig v Ljubljani in na Kranjskem se je končalo z letom 1601, torej takoj, ko je komisija uveljavila pravico nadvojvode Ferdinanda do določitve verskega značaja lastne dežele. Hren v skladu s sklepi tridentinskega koncila ni le dovolil uporabe Dalmatinove Biblije v ljubljanski škofiji. Leta 1602 in še leta 1621 je, kakor je pred kratkim dokazal Kozma Ahačič, od Kongregacije Svete inkvizicije dobil pravico, da sme za dobo treh let šestim katoliškim duhovnikom po lastni izbiri dovoliti branje krivoverskih knjig brez omejitve.

Prepovedane knjige so začeli vključevati v cerkvene, tako škofijske kakor samostanske knjižnice, kar dokazuje usoda stanovske knjižnice. Kranjski deželni stanovi reformacijski komisiji dolgo časa niso hoteli izročiti svoje knjižnice, ki so jo oblikovali iz zbirk Primoža in Felicijana Trubarja, Jurija Dalmatina, Lenarta Budine in drugih. Leta 1604 so skušali del te biblioteke pretihotapiti v Nemčijo, vendar so oblasti knjige prestregle in jih izročile ljubljanskim jezuitom. Leta 1617 so stanovi končno predali še ostanek knjižnice: del knjig je bil zopet prepuščen jezuitom, del pa je dal Hren prepeljati v knjižnico v Gornjem Gradu.

Celo Hren je v lastni biblioteki hranil prepovedane tiske.

Tovrstnih knjig po končani rekatolizaciji niso sprejemali le v cerkvenih knjižnicah, kjer so bile pod ključem, temveč tudi v zasebnih knjižnicah, kjer jih je bilo precej laže brati. Celo Hren je v lastni biblioteki hranil prepovedane tiske. Veliko mu jih je zapustil njegov stric Gašper Žitnik, katoliški filozof, profesor na Dunaju in svetovalec notranjeavstrijske vlade nadvojvode Karla v Gradcu. Poleg tega je Hren, ki se je v katolištvo spreobrnil prav pod Žitnikovim vplivom, vse življenje obdržal spomin na svoje protestantsko otroštvo – Erazmovo zbirko pregovorov Epitome adagiorum, natisnjeno v Kölnu leta 1549, ki sta jo njemu in njegovemu bratu Andreju kot dečkoma podarila starša Lenart in Uršula Hren.

Prispevek je bil najprej objavljen v 32. številki Slovenskega časa.