Kako je fante, med drugimi nekdanjega gimnazijca, nekdanjega zasvojenca in nekdanjega boksarja, obogatilo propedevtično leto, v katerem so razločevali in prepoznavali duhovniško pot? Njihove vtise smo zbrali v tiskani izdaji praznične, velikošmarenske Družine.

Fantje propedevtičnega letnika z Janezom Kozincem, ki je šest let vodil propedevtike, septembra pa bo umeščen za soboškega škofa. FOTO: Tatjana Splichal

Urban Hajnc, Limbuš

Za mojo odločitev je bilo ključno veselje. V času osnovne šole sem veliko sodeloval v župniji. Vzdušje na škofijski gimnaziji v Mariboru pa je zelo vplivalo name v letih, ko sem se spraševal, kako bi to veselje delil z drugimi, in ugotovil, da je to pot duhovništva. Na moje veliko presenečenje so domači zelo dobro sprejeli mojo odločitev, čeprav nisem iz praktične katoliške družine, pa tudi domači župnik, župljani in prijatelji. Podpirajo me z molitvijo in opogumljajočimi besedami, se dejansko zanimajo zame, pa tudi kaj vprašajo.

Urban Hajnc. FOTO: Tatjana Splichal

Za mano je pestro leto, polno prilagajanj in novih izzivov, ko sem moral spremeniti način življenja, saj sem bil kot edinec navajen drugačnega ritma. Mislim, da mi je to leto pomagalo, da sem obnovil svojo temeljno odločitev in ozavestil, da je Gospod tisti, ki me je poklical in mu želim služiti. Bivali smo v župniji, kar mi je bilo marsikdaj v uteho, ko sem realno videl, kaj me čaka, na kaj se pripravljam in sem laže osmislil tudi preizkušnje.

Aleks Birsa Jogan, Komen

O duhovniškem poklicu sem razmišljal že v srednji šoli, zaradi strahu in nepripravljenosti pa sem vpisal študij slavistike in primerjalno slovansko jezikoslovje, ves čas pa bil aktiven v župniji v mladinski skupini, na oratoriju, izdajali smo župnijski list. Zadnja leta sem bil dejaven pri Katoliški mladini v Ljubljani. Po končanem študiju slavistike sem razmišljal, ali je to res moj smisel. Pretehtalo je, da daje duhovniški poklic smisel mojemu življenju.

Aleks Birsa Jogan. FOTO: Tatjana Splichal

Ko sem povedal doma, so bili odzivi mešani. Začetna skepsa se je čez leto prečistila, ko so videli, da sem zadovoljen in sem celo sproščeno zaživel. Prijatelji pa so bilo zelo veseli, nekateri so celo komentirali, da so to itak pričakovali, kot je rekla tudi mama. Odnosi so se pretresli, kaj se je tudi razčistilo in je bilo na koncu vse skupaj zdravilno. Bivanje v župniji je pokazalo, kaj me čaka v prihodnosti. Zame je največji dar tega leta potrditev, da sem sprejel pravo odločitev. V primerjavi z nemirom, ki sem ga prej doživljal, ob stalnem spraševanju in strahu, kaj bo, je zdaj v globini mir, ki je drugačen od prejšnjega nemira in močnejši od zunanjih dražljajev.

Matija Mohar, Grosuplje

Ko sem dosegel lastno dno v zasvojenosti in prišel v skupnost Cenacolo, mi je dal Bog novo življenje, novo priložnost. Začela se je borba, ker nisem vedel, kaj bi rad. Bog me je tako vodil, da sem odgovoril na njegov klic v duhovništvo. Skupnost je videla, da je to dobro zame, in dobil sem blagoslov, da po štirih letih zapustim Cenacolo. Lani sem končal magisterij iz ekonomije s temo ekonomija skupnosti, da sem lahko potem šel za tri mesece na razločevanje v Rim. V mojem siromaštvu me je Bog poklical. Starši so zelo lepo sprejeli mojo odločitev, kakor tudi prijatelji, ki sem jim zaupal odločitev.

Matija Mohar. FOTO: Tatjana Splichal

Ker sem končal magisterij, nisem pričakoval, da bom moral delati še maturo. Bil je šok. Zaradi študija je bila napetost večja, še bolj pa sem spoznal svoje slabosti, kje padam in kje se moram še bolj izročati. Mislim, da je bila tudi v tem na delu Božja previdnost. Ob vseh preizkušnjah in križih pa vidim, da se na koncu iz tega rojeva veselje. To leto je bilo težko, bilo pa je tudi mnogo lepih stvari in sem hvaležen Bogu, fantom, s katerimi sem bil, voditelju in duhovnemu spremljevalcu, da sem jima lahko zaupal svoje stiske in dvome. Vsak mi je nekaj dal. Dano mi je bilo nekaj potrditev in naprej grem v zaupanju Gospodu, da ostaja z menoj.

Janez Špeglič, Vojnik

Ko sem kot šestletnik začel ministrirati, se je pojavila tudi želja, da bi postal duhovnik. Oče je učitelj športne vzgoje, zato smo se vsi štirje fantje in sestra ukvarjali s športom. V četrtem letniku srednje šole sem najbolj razločno slišal Gospodov klic v duhovništvo, pa sem ga hotel preslišati. Vrgel sem se v trening boksa, misleč, da bom nadaljeval kariero v športu. Po srednji šoli sem dobil možnost tekmovanja za Mr. Slovenije, kjer sem prišel do finala. Pa je bila takrat pri nas korona in potem nisem šel na finalno tekmovanje. Ni mi bilo všeč, da ocenjujejo, kar je na zunaj lepo, ne vidijo pa bistva. Profesionalno sem se začel ukvarjati z boksom in lani postal državni prvak. Bolj kot v ringu sem se boril z Bogom. Po tem dosežku je bila velika noč in pri maši sem spoznal, da je večja sreča v tem, da bi kot duhovnik lahko tako dvignil roke, kot ko so mi dvignili roke ob zmagi v ringu. To sem si želel bolj kot vse drugo.

Janez Špeglič. FOTO: Tatjana Splichal

Z bratrancem, bratom in prijateljem duhovnikom sem se o tem veliko pogovarjal. Dejansko sem razločeval šest let. Odločil sem se, da grem v propedevtični letnik. Za mano je leto umiranja sebi, svojim navadam, željam, strastem, podarjena pa mi je bila večja povezanost in ljubezen do Boga, do Cerkve in duhovništva. Čeprav je bila to najtežja odločitev, je bila najboljša v mojem življenju. Zdaj vidim, da imam veliko večje veselje. Nikoli se nisem veselil študija, če Bog tako želi, pa grem tudi v to.

Martin Čemažar, Dobrova pri Ljubljani

Bog me je poklical na Animatlonu v Želimljah, leto, preden sem šel v Šmarje. Pri maši je bila pridiga o poklicanosti v duhovništvo, v popoldanskem druženju pa sem se pogovarjal s prijateljem, ki je razmišljal, da vstopi k salezijancem. Videl sem, da tudi normalni fantje stopajo na pot duhovništva. V tistem trenutku se je oglasil klic, ki je bil zelo močan. Najprej sem razločeval pri salezijancih in prepoznal, da me Bog kliče za škofijskega duhovnika. Po daljšem razločevanju in posvetu z dvema duhovnikoma sem se vpisal v propedevtični letnik.

Martin Čemažar. FOTO: Tatjana Splichal

Doma sem jih kar šokiral, ko sem jim povedal o svoji odločitvi, tri dni, preden sem šel v Šmarje, pa so me v odločitvi vseeno podprli in se veselili z mano. Prijatelji so bili na začetku bolj zadržani, ko pa so videli, da mislim resno, so me podprli. Od propedevtičnega leta mi ostaja življenje v župniji, nova izkušnja, novi odnosi, vse, kar smo imeli študijskega iz Svetega pisma, Katekizma in liturgije. Prehoda v bogoslovje in začetka študija se veselim, sem pa tudi malo zadržan, ker bo zagotovo prineslo tudi nove izzive.