Prešernova nagrada 2026 v roke Mateji Bučar in Saši J. Mächtigu
Prešernova nagrada 2026 v roke Mateji Bučar in Saši J. Mächtigu
Mateja Bučar je nagrajena za izviren, večmedijski pristop k koreografiji, s katerim koreografijo umešča “v območje izven izključne gibalne umetnosti. Njena dela so koreografske situacije, ki vselej osveljujejo meje koreografskega medija in ga razstavljajo navznoter,” je zapisal Upravni odbor. Saša Mächtig pa je s svojim delom vzpostavil temelje sodobne slovenske oblikovalske identitete.
Mateja Bučar raziskuje meje plesa
Mateja Bučar, rojena leta 1957, v slovenskem plesnem prostoru ustvarja že desetletja. Njeno delo je zaznamovano z nenehnim preizpraševanjem meja plesa in razširjanjem koreografije “s soočanji različnih materialnih tekstur, naj so bile telesne, kinetične, prostorske, svetlobne, skulpturne, snovne ali tehnološke idr.”. S tem je gledalcu ponudila izkušnjo, v kateri se subjekt in objekt nenehno prepletata.
Pri ustvarjanju jo je zanimalo, kaj se zgodi, ko iz sklenjenih, formalno trdnih gradiv ali gotovih koreografskih redov vsakdanjega življenja razstavi in razgali njihov skriti, krhek notranji mehanizem. V svojih delih je raziskovala, kako lahko plesalec postane skoraj predmet in kako lahko predmet dobi značaje, ki jih običajno pripisujemo živemu bitju. Njena pa nosijo tudi pridih humora.
Življenjski opus Mateje Bučar
V svojih zgodnejših delih je Mateja Bučar pogosto posegla v prostor in predmete – v Disciplini kot pogoj svobode (1996) je ambient ljubljanske operne hiše spremenila v umetniški objekt. Sledile so predstave Telborg (1999) in Media-medici (2001), O Kvadrat (2002), po letu 2000 pa je razvila serijo predstav, v katerih svetlobne projekcije dodatno premešajo razmerja med plesalcem in objektom: Koncept koncepta (2004), Room & Road (2005), Karamazovi I (2006) in Karamazovi II – Made In China (2008), Sorry, Out Of Ideas (2009).
Nato pa se je leta 2010 posvetila lokacijskim projektom v urbanih okoljih, kjer “tisto, kar je v urbanih prostorih vselej že koreografirano, slači s svojimi vsakokratnimi koreografskimi intervencijami”. Med njene prepoznavnejše dosežke sodi tudi predstava Parquet Ball / Nad parketom (2020), duet v kateri so tla “spremenjena” v ogromno žogo in je tako s tem udejanjila protislovje.
Saša J. Mächtig - priznanje njegovi ustvarjalni širini in vizionarstvu
Saša Mächtig, rojen leta 1941, velja za eno osrednjih imen slovenskega industrijskega oblikovanja in arhitekture. Njegovo ustvarjanje izhaja iz poglobljenega razumevanja o tem, kako se tehnologija, prostor in človek med seboj prepletajo in hkrati sistematično raziskuje potrebe uporabnikov — psihološke, socialne in vedenjske.
Poleg Mächtig išče rešitve, kako bi sodobni materiali in procesi uporabe bili v korist kakovosti življenja. “Njegovi izdelki so rezultat premišljenega, z raziskovanjem podprtega procesnega dela, ki presega intuitivno oblikovanje ter uveljavlja oblikovanje kot družbeno odgovorno prakso,” s navedli kot razlog v Upravnem odboru.
Opus Saše J. Mächtiga
Mächtig je mednarodno prepoznan predvsem po kiosku K67, modularnem sistemu iz leta 1966, ki je postal ena največjih ikon industrijskega oblikovanja iz prostora nekdanje Jugoslavije in je dosegel status globalne prepoznavne klasike. Kiosk je že od sedemdesetih let del zbirke muzeja MoMA v New Yorku. vzor inovativne, prilagodljive in časovno obstojne oblikovalske rešitve.
S kioski, avtobusnimi nadstreški, uličnimi elementi in drugo urbano opremo, modularnimi arhitekturnimi sistemi je desetletja soustvarjal videz slovenskega javnega prostora ter postavil standarde za trajno uporabnost, estetsko doslednost in tehnološko racionalnost za javni prostor.
Mächtig je pomembno prispeval tudi k institucionalnemu razvoju stroke: soustanovil je Oddelek za industrijsko oblikovanje na ALUO, bil vpliven pedagog in uvedel sistematičen pristop k design managementu, “kar je študentom omogočilo razumevanje organizacijskih, ekonomskih in strateških vidikov oblikovanja,” so dodatno obrazložili in dodali, da njegovo delo K67 poleg zgodovinske pomembnosti še vedno aktualno.
Prešernova nagrada je najvišje državno priznanje za umetnike
Prešernova nagrada velja za najprestižnejše slovensko priznanje na področju umetnosti. Zakon določa, da se v posameznem letu podelita največ dve taki nagradi in šest nagrad Prešernovega sklada. Namenjena je ustvarjalcem, katerih življenjski opus trajno bogati slovensko kulturno zakladnico.
Prejemniki Prešernovega sklada pa so letos režiserka Petra Seliškar, pesnica Ana Pepelnik, vizualna umetnica Jasmina Cibic, direktor fotografije Gregor Božič, skladateljica Petra Strahovnik in igralka Tina Vrbnjak.
