Na vrh Storžiča (2132 metrov) se je povzpelo zelo veliko planincev, več kot 200, zlasti občudovanja vreden je bil vzpon Jožka iz Mač, ki je slep, in gospe Francke, ki pri 80 letih redno prihaja k tej maši in poskrbi za okrasitev oltarja. Prav poseben pečat maši daje mladinski pevski zbor iz Preddvora, pod to župnijo namreč Storžič teritorialno spada.

Na vrh Storžiča (2132 metrov) se je povzpelo zelo veliko planincev, več kot 200. FOTO: N. N.

Če v središče ne postavljamo svojega ega

Škof Jamnik je v nagovoru povabil, da dan po prazniku Marijinega vnebovzetja slovenski narod izročimo v Marijino varstvo v hvaležnosti, da živimo v samostojni državi Sloveniji, in s prošnjo, da bi znali med seboj ohranjati pristne medsebojne odnose, kjer bo različnost pogledov in mnenj zlasti bogastvo binkoštnega praznika, če seveda v središče ne postavljamo svojega ega, ampak kot Marija srca odpremo šepetu Svetega Duha, ki k nam prihaja kot rahel vetrič, tiho, nežno, v trenutkih molitve, tišine, pogovora in poslušanja drug drugega.

V soboto po velikem šmarnu je že tradicionalno sveta maša na Storžiču. FOTO: N. N.

Iz cone udobja, ugodja in malodušja

»Pot v hribe ima bogato simboliko za naše življenje. Najprej je pomembno, da se iz cone udobja, ugodja in malodušja premaknemo in želimo stopiti na pot, živeti in ne životariti. Ko stopimo na to pot, bodo tudi napori, kakšen žulj, razočaranje, slabo vreme, a pred seboj imamo cilj, ki ga želimo doseči. Podobno je tudi v našem življenju: če vemo, kakšen je naš življenjski cilj, če se trudimo iskati smisel, če z odgovornostjo sprejemamo odločitve, ne bo vedno lahko, a vredno se je potruditi, kajti tako kot smo v hribih na koncu obdarjeni s čudovitimi razgledi, se v našem življenju odpirajo neskončna obzorja bivanja,« je poudaril škof Jamnik.

Škof Jamnik v dobri družbi. FOTO: N. N.

Hvaležnost za dar naših dvomov, vprašanj, negotovosti

In dodal: »Ko se naš pogled sreča z mogočnimi vrhovi, doživimo vso našo majhnost, krhkost, tudi nemoč. Srečamo se z vso realnostjo svojega bivanja, hkrati pa prav tu spoznavamo, da nam je vse bistveno v življenju podarjeno. Doživimo globoko hvaležnost za dar življenja, naših bližnjih, hkrati pa tudi, sliši se sicer paradoksalno, hvaležnost za dar naših dvomov, vprašanj, negotovosti. Prav to nas spodbuja, da na poti vere ne zadremljemo, marveč vsak dan odkrivamo novo priložnost za graditev pristnega prijateljstva z Jezusom.«

Škof Jamnik: Na poti v hribe srečujemo ljudi, ki jih ne poznamo, se pozdravimo, poklepetamo, spoznavamo nove ljudi in odkrivamo, da so ti v hribih drugačni, bolj svetli, pozitivni in veseli. FOTO: N. N.

Bolj svetli, pozitivni in veseli

Na pot v hribe se običajno odpravimo skupaj, s prijatelji, po družinah, mladinskih skupinah … in vztrajamo, ko nam v trenutkih žuljev še kako prav pride spodbuda ali pomoč bližnjih. Hkrati na tej poti srečujemo ljudi, ki jih ne poznamo, se pozdravimo, poklepetamo, spoznavamo nove ljudi in odkrivamo, da so ti v hribih drugačni, bolj svetli, pozitivni in veseli, je še podčrtal škof Anton Jamnik.

Bog presenečenj

In zaključil, da je ta simbolika še kako pomembna za naše življenje, zlasti še v svetem letu, ko tako poudarjamo, da smo romarji upanja, da hodimo v občestvu, da skupaj molimo, smo pri sveti maši, obhajamo druge zakramente. Na poti vere se nam ob bližnjih tako odstirajo čudovita obzorja bivanja in zlasti, da je naš dobri Bog »Bog presenečenj«, ki naredi neskončno več, kot si sploh upamo misliti in pričakovati.