Pred katedralo Notre Dame se vije dolga vrsta. Tisti, ki vstopa v pariško lepotico niso rezervirali, morajo počakati kake slabe pol ure. Malo pred začetkom opoldanske maše poiščem (zelo kratko) vrsto za tiste, ki imajo »rezervacijo«. Sam je v resnici nimam, a po nasvetu pariškega prijatelja povem: »C'est pour la messe«, »Prišel sem k maši.« »Izvolite, gospod,« me s francosko vljudnostjo mlada prostovoljka v hipu spusti naprej.

V katedrali sem bil že nekajkrat, spomnim se temne notranjosti in posivelih sten. Prvi vtis, ko zdaj stopim vanjo, je svetloba, ki jo po prenovi prepuščajo obnovljena in očiščena okna in vitraji. Pogled seže daleč v razsežno notranjost, vse do pozlačenega križa in kipa Pietà v prezbiteriju. Tik ob vhodu se romarji in turisti gnetejo okoli novega krstnega kamena, ki so ga snovalci obnove namenoma postavili čisto na začetek obiskovalčeve poti: vse se namreč začne tukaj, s krstno vodo. Po požaru in obnovi se zdi, da med obiskovalci prevladuje zavedanje, da so na izj...