Ko sem bil mlajši, sem imel pričakovanja. Celo zahteve. In zdelo se mi je prav, da pričakujem in da zahtevam. In pričakoval sem, da bo mojim zahtevam ugodeno in da se mi bodo pričakovanja izpolnila. Ker sem imel prav. No, vsaj mislil sem, da je tako – da imam prav. Hočem reči: prepričan sem bil, da imam prav in da je potemtakem ne le prav, ampak tudi logično, da se mi želje uresničijo. In ko rečem želje, mislim na pričakovanja in zahteve.

Pa ni bilo tako. Sem pričakoval preveč? So bile moje zahteve neupravičene? Želje neuresničljive? Morda. Čeprav, če sem iskren, še danes mislim, da sem imel prav. Skoraj prepričan sem. A vse to je zdaj že brez pomena. Ali pa skoraj brez pomena. Verjetno.

Bil sem razočaran, jasno, a ker nisem opustil pričakovanj, se je razočaranje razraslo v jezo. Morda celo v bes, kdo bi vedel. Ko je človek razburjen, so meje nekoliko zamegljene. Še vedno sem bil prepričan, da imam prav. Prepričan tako zelo, da sem svoje razočaranje, jezo in bes pa tudi pričakovanja in...