»Okoli 20. ure so teroristi Boko Harama vdrli v hišo, zlomili so vrata, razbili okna ter prihrumeli noter. Ko so mojo mamo zaklenili v omaro, so očetu, bratu in meni zvezali roke ter nas odpeljali iz hiše. Na dvorišču so nas vprašali, ali se bomo odpovedali svoji veri in se spreobrnili v islam. Zavrnili smo jih, zato so ubili so mojega očeta, napadli mlajšega brata in se usmerili proti meni. Bil sem na smrt prestrašen. Pred očmi se mi je odvijalo celo življenje. Zaželel sem si, da bi bil do tistega trenutka boljši kristjan.«

V letošnji jeseni bomo v Sloveniji javno spregovorili o grozljivem preganjanju kristjanov po vsem svetu: v petek, 2. oktobra, v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano prirejajo konferenco z naslovom »Zgodbe preganjanih kristjanov« pod okriljem pisarne evropskega poslanca mag. Mateja Tonina (NSi/ELS), partner dogodka pa je človekoljubna organizacija Open Doors. V tednih pred srečanjem bomo na naši spletni strani objavili več pričevanj preganjanih kristjanov, o katerih poročajo iz omenjene organizacije.

Manga pripoveduje, kako so skrajneži pristopili k njemu, mu položili nož na vrat in ga vprašali, ali se je pripravljen odpovedati svoji veri. Odgovoril je: »Živim kot kristjan in pripravljen sem umreti kot kristjan.« Počasi je začutil, kako mu nož prebada kožo. Molil je, medtem ko so ga skrajneži napadali, in spomnil se je Jezusove molitve na križu. Izrekel je besede: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23,34)

Manga je bil v nekem trenutku klinično mrtev, Bog pa ga je vrnil v življenje.

»Bolečina je čudežno izginila,« nadaljuje Manga: »Čutil sem Božjo navzočnost. Čutil sem Gospodove roke na vratu. Krvavel sem. Čutil sem, da je nož še vedno na kosti, toda bolečina je izginila. In ko so skrajneži videli, da neustavljivo krvavim, so odšli, misleč, da bom čez nekaj sekund umrl.« Ko se je v bolnišnici zbudil na oddelku za intenzivno nego, je k njemu pristopil zdravnik in rekel, naj še naprej počne, kar koli je pač dotlej počel za Boga. Po njegovih besedah se je zgodil čudež. Manga je bil v nekem trenutku klinično mrtev, Bog pa ga je vrnil v življenje.

»Pogrešam očeta in ne morem se vrniti domov k svoji družini. Vsak dan smo pozorni na lastno varnost. Kaj pa, če nas lovijo? Če nas napadejo? Naše življenje ni več običajno. Zasidran sem v prepričanju, da smo na tem svetu zgolj romarji – imamo dom, ki nas čaka in je veliko boljši od tega sveta. Izzivov res ne zmanjka, toda dobra plat vsega skupaj je, da se moja vera v Gospoda vsak dan krepi.«

Ne molíte za nas, ampak molíte z nami, da bomo močnejši in trdni v veri.

Manga je prepričan, da molitve vernikov – »molitve ljudi po vsem svetu, molitve moje družine, prijateljev in ljubljenih« – vedno vplivajo na njegovo življenje. Brazgotina je vidna, toda bolečina je nekaj vsakdanjega, in to je posledica vaših molitev. Verjamem, da ne samo prisluhnete moji zgodbi, pač pa da tudi molite z mano, in ta molitev mi vedno obnavlja moči. Vesel sem, ko vem, da molite za preganjano Cerkev. Ne molíte za nas, ampak molíte z nami, da bomo močnejši in trdni v veri. Vsak dan vidim in čutim vpliv molitev, ki jih izrekate zame in za mojo družino. Iskrena hvala za vse vaše molitve.«