Bil je 2. maj 2010 in Lilyanin mož je bil na poti v službo. Dan je bil kot vsak drug – dokler ni na avtobusu našel bombe, ki je bila nastavljena, da bi vzela življenje krščanskim študentom, namenjenim na univerzo v Mosulu. Lilyanin mož je nemudoma opozoril pristojne in tako rešil številna življenja, ob tem pa je daroval svojega.

V letošnji jeseni bomo v Sloveniji javno spregovorili o grozljivem preganjanju kristjanov po vsem svetu: v petek, 2. oktobra, v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano prirejajo konferenco z naslovom »Zgodbe preganjanih kristjanov« pod okriljem pisarne evropskega poslanca mag. Mateja Tonina (NSi/ELS), partner dogodka pa je človekoljubna organizacija Open Doors. V tednih pred srečanjem bomo na naši spletni strani objavili več pričevanj preganjanih kristjanov, o katerih poročajo iz omenjene organizacije.

Lilyan je bila takrat noseča. Po terorističnem napadu je rodila deklico, ki ji je dala ime Rafif. Hčerka odrašča, ne da bi kdaj koli poznala svojega očeta. Šestnajst let pozneje se Lilyan tistega dne spominja z bolečo svežino, toda svoji veri se ni odpovedala svoji veri – prav vera jo žene naprej.

Kjer so nekoč živeli, so govorili arabsko, v Erbilu pa ljudje večinoma govorijo kurdsko.

Nov začetek

Ta usodni dan leta 2010 je bil šele začetek posledic terorističnih nemirov v Lilyaninem življenju. S hčerko sta živeli v Karakošu, dokler leta 2014 ni Islamska država napadla planote Ninive, in takrat so njeno družino in številne druge prisilili, da so se umaknili na varno. »Nenadoma smo bili prisiljeni zapustiti svoj dom, svoje imetje in svoja življenja,« se spominja Lilyan: »To je bilo zelo težko obdobje. Morali smo začeti znova.«

Pobegnili so v Erbil na območju Kurdistana v Iraku, kar je predstavljalo več izzivov. Kjer so nekoč živeli, so govorili arabsko, medtem ko v Erbilu ljudje večinoma govorijo kurdsko. »Država je bila ista, toda življenjski slog in jezik sta bila drugačna od tistega, česar smo bili vajeni,« pripoveduje Lilyan.

Delam kot učiteljica in v šolah s kristjani ravnajo drugače – prednost imajo učenci večinske vere.

Lilyan pa ni imela težav le s tem, da bi se vključila v novo skupnost. Nenehno se sooča tudi z diskriminacijo zaradi svoje vere: s to težavo se soočajo številni kristjani v Iraku. »Dogaja se povsod in vsak dan, v šolah, na delovnem mestu. Delam kot učiteljica in v šolah s kristjani ravnajo drugače – prednost imajo učenci večinske vere,« pojasnjuje. »Vse je odvisno od dobrih vez … in ker imajo nekristjani teh veliko, imajo prednost pri zaposlitvah in napredovanjih, celo v šolah. Kristjane pa nas dobesedno spregledajo.«

»Tudi ko greš urejati dokumente ali kakršne koli druge papirje, pristojni zavlačujejo. Včasih gre za rutinsko papirologijo, toda pogosto opazimo, da je pri drugih vse skupaj opravljeno hitreje kot pri kristjanih.«

Težave v šolah

Žal se preganjanje širi tudi na učence. »Mojo 16-letno hčerko vedno potiskajo v ozadje, da le ne bi bila na vrhu, čeprav ima odlične ocene,« pojasnjuje Lilyan. Za krščanske učence obstaja še en zaplet. »V arabščini večina vprašanj in skoraj vse gradivo vsebuje vrstice iz Korana, predvsem pri slovnici. Ko dijaki pišejo esej, dobijo višjo oceno, če vanj vključijo vrstice iz Korana. «

Takšni izzivi oblikujejo vsakdanje življenje nekaterih vernikov v Iraku … in vse to se je dogajalo, še preden se je na to območje vrnila vojna.