Glej, vsakikrat, ko se zbudim iz ila,/ pretegnem ude in si zberem bit,/ podarjen sebi kot odvečna sila,

ganljivo jasen in slovesno skrit,/ in mislim, da me vse, kar je, veliča,/ spoznam, da sem le svoje sence priča. /.../

Ko pa mi duh obstane v gluhi lozi,/ da čudež bivanja zakrije čar,/ ko srce zadrhti v poslednji grozi,/ da ga zagrabi blaznosti požar/ in mi telo ubija srd biriča,/ spoznam in zvem, da sem ljubezni priča.

(E. Kocbek, Pričevanje)

Čeprav se je beseda pričevanje širno uveljavila v krščanskem besedišču našega časa, jo sama uporabljam previdno. Ne morem si kaj, da ne bi z njenim slovenskim zvenom vred vsaj malce zaslišala tudi starodavni martyrium, ki ga danes prevajamo kot »mučeništvo«, a izvorno pomeni prav »pričevanje«. V zgodnjekrščanskih časih je besedica postala rezervirana za mučence, ki so za vero dali življenje; za tiste, ki pa so sicer bili žrtev preganjanj, a niso umrli, pa se je uveljavil izraz confessor, »izpovedovalec«. Pričevalec – mučenec je bil torej nekdo,...