Dokument v zadnjem poglavju vsebuje vrsto pričevanj posameznikov, ki so izkusili to osebno srečanje ali pa v svojem življenju znova odkrili živ odnos z Bogom. Pripovedi segajo od iskalcev in nevernih, ki so v odnos s Kristusom vstopili naključno ali »po sili razmer«, potem takšnih, ki so se znašli na dnu brezna zasvojenosti, od koder sprva niso našli izhoda, do njihovih družinskih članov, ki so šele po osebnem srečanju s Kristusom zmogli odpustiti bližnjim ter bili bogato poplačani z globokim dušnim mirom in zakrpanimi družinskimi odnosi.

Med slednjimi je mati iz Slovaške, ki je odraščala z očetom alkoholikom. Kot pripoveduje, je v njenem otroštvu »uničil mojo mamo in mene«: ko je pil, je bil nasilen in napadalen, preklinjal je Boga, po hiši razbijal pohištvo in vse, kar mu je prišlo pod roke. Z materjo sta morali pogosto bežati od doma. Z leti se je v njej vedno bolj kopičil občutek, da očetu ne bo mogla nikoli odpustiti, na trenutke je do njega celo občutila sovraštvo. Šele znotraj občestva, s pomočjo Božje besede, je spoznala, kako je očeta obsojala zaradi tega, kakršen je bil, ter obenem obsojala Boga, ker ji je dal takšnega očeta. Ko je v luči Božje besede zbrala pogum, je šla k njemu in ga prosila za odpuščanje. Kot pripoveduje, je bila zanjo to zelo močna izkušnja: oče sicer ni povsem razumel, kaj govori, sama pa je ugotovila, da je končno našla svoj notranji mir, in posledično se je njun odnos občutno izboljšal. Čeprav oče vere ni udejanjal, se je pred smrtjo spovedal ter spravljen z ženo in hčerko odšel v večnost.

Hči si danes z možem prizadeva, da bi vero posredovala svojim štirim otrokom. Učita jih tako, da z njimi delita lastno izkušnjo, vendar ne z moraliziranjem v smislu, da morajo sami na isto stvar gledati enako in tudi enako ravnati, pač pa jim povesta, da bo Bog tudi v njihovem življenju deloval na poseben način in da je pomembno sprejeti vso pomoč, ki jim jo ponuja Cerkev, da bo njihovo življenje imelo smisel.

Vsaka okoliščina, tudi najmanjša in na videz nepomembna, lahko postane priložnost za srečanje z Večnim.

Pričevanja z vsega sveta

Kot je zapisano v uvodu zadnjega poglavja, imena pričevalcev zaradi varovanja zasebnosti niso razkrita, navedeni so le kraji, od koder prihajajo, z zagotovilom, da gre za pristna pričevanja, podana v duhu gradnje vesoljne Cerkve. V mnogih primerih ta pričevanja ne govorijo o velikih dejanjih ali čudežnih dogodkih, temveč o preprostih trenutkih, v katerih se v vsakdanjem življenju razodeva delovanje milosti, kar vsakemu posamezniku omogoča, da v njih prepozna delček lastne izkušnje. Kažejo nam, kako lahko vsaka okoliščina, tudi najmanjša in na videz nepomembna, postane priložnost za srečanje z Večnim in korak v zgodovini odrešenja, ki jo Bog gradi z nami in za nas.

Iz brezna zasvojenosti do svobode ob srečanju s Kristusom

Prvo pričevanje v dokumentu sicer prihaja iz Kolumbije in kaže, kako Bog tudi v razmerah najglobljega moralnega in bivanjskega propada nikoli ne neha klicati človeka prek glasu vesti ter mu ponujati svoje odrešenje po delovanju drugih v veri. Mož pripoveduje, kako je kot najstnik začel uživati droge in zapadel v nemoralno življenje. Družil se je s člani tolp, se pretepal, rokoval z orožjem, izsiljeval denar, kradel in prodajal droge.

Družina ga je postavila na cesto in ga postavila pred izbiro: pomagali mu bodo, da spremeni svoje življenje, če pristane na zdravljenje. Mladenič je bil prepričan, da se iz brezna težav lahko reši sam. Nujno je potreboval pomoč, vendar mu ponos in ošabnost tega nista dopuščala. V srcu je čutil globoko hrepenenje po tem, da bi ljubil in se počutil ljubljenega.

Bog je preoblikoval moje življenje in moje srce ter iz mene naredil novega človeka.

Ničesar ni imel: ni imel kje živeti, se umiti, jesti … Po Božji milosti in usmiljenju je prek svoje družine našel center za rehabilitacijo, ki ga vodi neka krščanska ustanova, in tam se je s pomočjo molitve, rožnega venca, češčenja in evharistije začela njegova pot spreobrnjenja. Gospod je začel temeljito preoblikovati njegovo življenje, počasi je spoznaval, koliko ran in praznin nosi v srcu ter kako zelo potrebuje ljubezen, odpuščanje in Božje usmiljenje.

Zatem je dve leti in pol deloval kot misijonar, nazadnje pa se je vrnil v ustanovo, v kateri je začel svojo pot spreobrnjenja. Tam je ostal eno leto, spremljal je mlade kot vzgojitelj in z njimi delil delček tega, kar je Gospod storil Njemu. Danes ima svojo službo in je del skupnosti, posvečene molitvi, misijonarjenju in evangelizaciji: »Bog je preoblikoval moje življenje in moje srce ter iz mene naredil novega človeka.«

Odkar je našel vero, na svet gleda povsem drugače: čuti, da je vse v redu ...

»Najpomembnejši klic v življenju«

Druga pričevanja kažejo, kako lahko včasih že povsem preprosta okoliščina – recimo brskanje po objavah na družbenih omrežjih – zadošča, da milost omogoči srečanje, ki človeku spremeni življenje. O tem pripoveduje mladenič iz Belgije, ki se je v starosti okoli 17 let želel krstiti, pa ni vedel, na koga naj se obrne. Doživel je razočaranje v ljubezni, se boril z odvisnostjo od alkohola in potočil veliko solz. Nekega dne je med brskanjem po TikToku naletel na molitev, ki ga je presunila električni dražljaj in mu obenem ponudila vir neizmerne tolažbe. Dotlej ni bil veren, danes pa pravi, da je takrat odgovoril na »najpomembnejši klic v svojem življenju«.

Ni šlo za intelektualno premišljevanje, pač pa za osebno srečanje, v katerem mu je spregovoril Jezus. Cerkvi se je sprva približal, ne da bi zares veroval, predvsem iz spoštovanja do starih staršev in želje po ohranjanju izročila. Odkar je našel vero, na svet gleda povsem drugače: čuti, da je vse v redu, medtem ko je bilo njegovo življenje pred srečanjem s Kristusom zapleteno.

Jezus je odvzel njeno bolečino, ji obrisal solze, ki jih je pretočila za materjo, in ji podaril mir, »kakršnega svet ne more dati«.

»Prebujenje« kerigme: vloga družine in molitve

V družinah lahko ne le spremembe dobe, temveč tudi tragični dogodki hudo preizkušajo osebno vero. Toda Gospod tudi v takšnih okoliščinah ne zapusti svojih otrok, kar potrjuje pričevanje iz Čila: žena pripoveduje, kako je njena vera postala šibka že do te mere, da se je celo razglasila za ateistko. Sredi te puščave jo je doletel uničujoč udarec: smrt matere. Pet let je v sebi nosila neutešljivo žalost: vsak dan je žalovala za njo, ne da bi našla kakršne koli odgovore. Takrat je Bog uporabil povsem preprosto priložnost: verouk njene najmlajše hčerke. Srečanj se je udeleževala zgolj iz občutka dolžnosti, prav v tistem času pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega, ko je po evharistiji doživela osebno srečanje – vnovično srečanje – z Jezusom Kristusom. Odvzel je njeno bolečino, ji obrisal solze, ki jih je pretočila za materjo, in ji podaril mir, »kakršnega svet ne more dati«.

Ljudje so mu pokazali, kako pomembno je vere ne le imeti, temveč jo tudi živeti.

Do vere prek zakonca

Včasih je verni partner tisti, ki drugega popelje na pot vere, kar potrjuje izkušnja iz Združenih držav Amerike: moški pripoveduje, kako se je njegova pot proti Katoliški Cerkvi začela zaradi zaročenke, vzgojene v katoliški veri, ki ji je bila vedno pomembna. Ko sta se pripravljala na poroko, je izrazila željo po katoliškem obredu, in ker je želel bolje razumeti nekaj, kar ji toliko pomeni, se je odločil, da vero »razišče«. Naletel je na gostoljubno skupnost in predane katehete, zaradi katerih je bil proces učenja zanimiv in smiseln. Navdušilo ga je župnijsko občestvo in vse, kar dobrega storijo v domačem okolju. Tamkajšnji ljudje so mu pokazali, kako pomembno je vere ne le imeti, temveč jo tudi živeti. Mladenič se je s hvaležnostjo in z veselim pričakovanjem veselil prejema zakramentov svetega krsta in birme med velikonočno vigilijo.

Podobno pričuje tudi izkušnja z Japonske, ko je moški prišel v stik s Cerkvijo prek zakona s katoličanko. Sprva se je udeležil priprav na zakon zgolj zaradi poroke, sčasoma pa sta ga pritegnila topel sprejem župnijskega občestva in tišina bogoslužja. Po rojstvu otroka se je začel spraševati, kaj želi v življenju predati svojemu otroku: poglobil se je v preučevanje vere in nekaj let pozneje prejel zakrament svetega krsta. Cerkev, v katero je sprva vstopil zaradi svoje družine, je zanj postala kraj, kjer je bil njegov lasten način življenja postavljen pod vprašaj.

On – Jezus – je bil, ki me je tistega večera obiskal v študentski sobi …

Svoboda kot praznina

Še eno posebej močno pričevanje v tem pogledu prihaja od francoskega študenta, rojenega libanonskemu šiitskemu očetu, ki je postal ateist, in francoski katoliški materi, ki vere ni udejanjala. Fant je odraščal v nenehnem duhovnem iskanju. Starša sta otrokom želela prepustiti svobodo pri izbiri vere, njemu pa se je ta molk dolgo časa zdel kot praznina. Ko je bil star osem let, je našel Sveto pismo, v šolskih letih, ki jih je preživel v Chartresu, pa je po pouku našel zavetje in mir pod stebri tamkajšnje stolnice.

Pravi preobrat se je zgodil leta 2004, med pripravami na študij, ko je sam, daleč od družine in pod velikim pritiskom sprejemnih izpitov, doživel pravo razodetje: nekega večera, ko je sedel za svojo mizo, se mu je razkrila resnica, da Bog obstaja. Bil je tam, tik ob njem, s skoraj otipljivo navzočnostjo. To neizmerno olajšanje je njegovo osamljenost spremenilo v potovanje v dobri družbi. Gospod mu je nato na pot poslal pričevalce, med njimi tudi maronitskega kristjana, ki je v sebi nosil sijočo vero. Nekega dne, ko je zagledal podobo Jezusovega Presvetega Srca, ki jo je hranil v denarnici, je spoznal, da je bil On – Jezus, ki ga je tistega večera obiskal v študentski sobi …

Še več pričevanj je na voljo v izvirniku dokumenta.