»Prihodnost Južnega Sudana ne more biti v begunskih taboriščih,« je opozoril sveti oče in poudaril, da lahko pride do razvoja in vnovičnega socialnega vključevanja izključno z mirom, pravičnostjo in stabilnostjo. Pred tem je poslušal pričevanja treh razseljenih otrok iz taborišč Bentiu, Malakal in Džuba ter humanitarne koordinatorke Sare Beysolow Nyanti, ki je predstavila pregled trenutnih razmer v državi in mednarodnih prizadevanj za podporo južnosudanskega naroda.

Najbolj trpijo ženske, otroci, starejši in invalidi

Po njenem negotovost, ki jo podžigajo nasilje, kriminal in nekaznovanost, še naprej ovira nacionalna in mednarodna prizadevanja za vzpostavitev miru v državi, ki jo že desetletje pretresa državljanska vojna. Konflikt je povzročil dva milijona notranje razseljenih ljudi in še dodatna dva milijona beguncev zunaj države, hkrati negotovost glede preskrbe s hrano in podhranjenost prizadeneta dve tretjini prebivalstva, najbolj pa trpijo ženske, otroci, starejši in invalidi.

Ženske so ključ za spremembe

Papež se je z Nyantijevo strinjal, da so ženske ključ za spremembe: »Če bodo matere in žene dobile priložnost, bodo s svojo delavnostjo in naravnim darov varovanja življenja lahko spremenile podobo države, ji zagotovile miren in vključujoč razvoj. Zato vas vse prosim, da zagotovite, da bodo ženske zaščitene, cenjene in spoštovane. Prosim, varujte, spoštujte in cenite vsako žensko, vsako dekle, deklico, mamo in babico. V nasprotnem primeru ne bo prihodnosti.«

Izogibanje izobčevanju skupin in getoiziranju ljudi

Da je potrebno, da rastejo kot družina, da se mešajo različne skupine in tvorijo eno samo ljudstvo, da sprejmejo izziv vključevanja, celo z učenjem različnih jezikov, ki jih govorijo po vsej državi, ne le v njihovi etični skupini, je Južnosudance nagovoril Frančišek: »Nujno je, da se izogibamo izobčevanju skupin in getoiziranju ljudi. Za soočanje s temi izzivi pa je potreben mir.« Tudi za to, da bodo lahko otroci uživali normalno otroštvo v odprti družbi in v odkrivanju lepote spravljenega bratstva, je dodal.

Molitev, delo in hoja

Sobotni dan je sveti oče sklenil z ekumensko molitvijo v mavzoleju Johna Garanga v Džubi in zbrane vernike pozval k molitvi, delu in potovanju. Molitev nam, je dejal, daje moči, da gremo naprej, premagujemo strahove in tudi v temi zazremo Božje odrešenje, priprošnja pa je tista vrsta molitve, ki »smo jo kot pastirji svetega Božjega ljudstva posebej poklicani izvajati«. In še: »V raznolikosti naših veroizpovedi se čutimo združeni med seboj, kot ena družina, odgovorna moliti za vse.«

Kdor izbere Kristusa, vedno izbere mir

Ko je govoril o glagolu »delati«, je papež zbrane pozval k neutrudnemu delu za mir, »ki nas ga spodbujata graditi Jezusov in Očetov duh: mir, ki vključuje raznolikost in spodbuja enotnost v pluralnosti.« Kdor izbere Kristusa, vedno izbere mir, je izpostavil Frančišek: »Tisti, ki sprožajo nasilje in vojne, izdajajo Gospoda in zanikajo njegov evangelij. Jezus nas jasno uči: ljubiti moramo vsakogar, kajti vsak je ljubljen kot otrok našega skupnega Očeta v nebesih.«

Udeleženka ekumenske molitve v Džubi. FOTO: Vatican Media

Pot spomina in predanosti

Ko je sveti oče spregovoril o ekumenizmu v Južnem Sudanu, ga je označil za dragocen zaklad in dejanje hvalnice Jezusovemu imeni. »Naj se pričevanje edinosti med verniki razširi na vse ljudi,« je podčrtal in Južnosudance ob koncu nagovora spodbudil, naj vztrajajo na svoji poti spomina in predanosti: »Spomin pomeni zagotoviti, da koraki, ki jih naredite, sledijo stopinjam tistih, ki so šli pred vami. Predanost pa pomeni stopanje proti edinosti, kadar je ljubezen konkretna.«