^»Jezik ni sredstvo sporazumevanja, ampak prostor identitete.« V tej misli filozofinje dr. Fridl Jarc je zajeto bistvo slovenskega zgodovinskega izkustva. Slovenska narodna identiteta se ni oblikovala kot posledica politične moči ali državne kontinuitete, temveč kot dolgotrajen kulturni in duhovni proces, ki je potekal brez lastne države in ves čas pod tujo oblastjo. Prav zato je bil jezik prostor, kjer se je narod najprej sploh lahko vzpostavil.

Čeprav začetki slovenstva segajo že v prvo tisočletje, se otipljiva zavest prebudi v 16. stoletju, ko je Primož Trubar s svojo odločitvijo za slovenščino v tisku naredil dejanje, ki je bilo hkrati versko, kulturno in narodno. V 18. in 19. stoletju se je ta zavest poglobila. Razsvetljenstvo in romantika sta slovenščino postopoma umestila v javni prostor, literaturo in znanost. S pesništvom Prešerna je slovenski jezik dobil estetsko in simbolno težo, narodna zavest pa univerzalno razsežnost. Prešernova vizija naroda ni bila zaprtost vase, temveč ...