Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Prikrajšani ali obdarjeni?

Za vas piše:
Helena Reberc
Objava: 13. 11. 2020 / 09:34
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 14.11.2020 / 16:18
Ustavi predvajanje Nalaganje
Prikrajšani ali obdarjeni?

Prikrajšani ali obdarjeni?

Ko nam ni dano, da bi bili navzoči pri sveti maši …

FOTO: Tatjana Splichal.


Maša je največji izraz Gospodove ljubezni do nas. Ni zgolj duhovno dejanje, Jezus se je utelesil, postal človek in pri maši postane v duhovnikovih rokah zlomljivo krhko telo v kruhu, tako se uresniči Jezusova podaritev samega sebe človeku za njegovo odrešenje.

Da bi to razumeli, presega naš razum, to lahko sprejmemo samo z vero. Z vero, ki jo krepijo tudi trenutki slutnje resnice ali pa živi čudeži evharistije. Če nam tako pri maši Gospod izraža svojo največjo in najčistejšo ljubezen, je naš najbolj logičen odgovor želja po tem, da bi bili v teh trenutkih navzoči, ob njem ...

Sveto obhajilo je samo uresničitev Božjega hrepenenja po nas, zato je tako pomembno, da se na ta trenutek pripravimo. Da ne pridemo samo zato, da »ga vzamemo«, ampak ga prejmemo v hvaležnosti in ostajamo z njim, kolikor je mogoče v molitvi, tišini, ki se naprej preliva v dejanja vsakdanjega življenja.

Jezusu je pomembno, da smo ob njem

Ko nam je zaradi izrednih razmer onemogočeno, da bi bili navzoči pri poteku Jezusove daritve, to je pri dogodku njegovega darovanja od zadnje večerje do smrti na Kalvariji in do vstajenja, smo dejansko prikrajšani za izraz zvestobe, ljubezni in vere.
Zdi se mi, da nas lahko nekaj o tem pouči apostol Janez, ki je bil edini popolnoma zvest in navzoč pri Jezusovem trpljenju in smrti – do konca, do groba. Mladi apostol Janez, ki se je v svojih evangelijih pogumno opisoval za učenca, ki ga je Jezus ljubil, je očitno čutil Jezusovo posebno naklonjenost ves čas, ko je hodil ob njem.

Vendar se je pri zadnji večerji zgodilo še nekaj novega. Ko je zleknjen počival ob Jezusovih prsih, je začutil bitje Gospodovega srca. To bitje je res razodevalo vse Božje notranje bitje. Kristus je vedel, zakaj je na svetu, kam gre, vedel je, kaj želi storiti, vedel je, kako ga bo izdal Juda, kako se bodo razbežali apostoli ... kako bodo nenadoma pozabili na vse svoje besede in obljube zvestobe ... In vendar, Jezusovo srce je ostalo prepolno ljubezni in ljubilo je do konca.

Pri vsem tem smo navzoči pri maši, tudi če ničesar ne razumemo, ničesar ne dojamemo, ničesar ne čutimo ... Toda Gospodu je pomembno, da smo tam, ob njem. »Niste mogli bedeti in moliti eno uro z mano?« Cerkvena zapoved biti vsako nedeljo pri maši izvira iz ljubezni, njena podlaga je Gospodov izraz ljubezni in zapoved je za to, da nam pomaga ozavestiti to ljubezen.


Duhovni post, ki ni izbran po naši volji, lahko postane blagoslovljen čas priprave na ponovni dar svete maše, ko nam bo dan. FOTO: Tatjana Splichal.

Sedaj pa se nenadoma vse sesuje, ne moremo izpolniti te lepe zapovedi, kajti ko nekdo ljubi, ali mu je treba ukazovati, naj bo ob svojem ljubljenem? Ne moremo biti navzoči pri maši, pri Jezusovi daritvi na Kalvariji. Lahko prejmemo obhajilo, a je to »le« zaključek, použitje tistega, na kar nas vsi deli maše pripravljajo ... Prikrajšani smo. Res smo prikrajšani, za to, da bi počasi vstopali v skrivnost tega dogodka.

Blagoslovljen čas priprave

Toda vse je večplastno, vse je v Božjem načrtu, upam si reči, v čudovitem Božjem načrtu. Zato lahko verjamemo, da smo tudi obdarjeni, in to z več vidikov. Ko nam je odmaknjena navzočnost skrivnosti, naj nas to vzpodbudi, da se še bolj zavestno zahvalimo, ker smo lahko dan za dnem ali nedeljo za nedeljo hodili v cerkev, poslušali molitve, pridige, Božjo besedo ...

Globlje spoznavamo, da nam je bila vsaka maša in vsak zakrament nasploh dar, popolnoma podarjen, ne, kar bi si ga »uspeli pridobiti« s pridnostjo, z lastno dobroto ali kakim drugim zasluženjem, ampak ker se nam je Gospod preprosto hotel dati in smo ga lahko večkrat tudi brez pravega dojemanja vsebine skrivnosti prejemali.

Tudi danes ostaja vsako sveto obhajilo popoln dar iz samega Božjega obilja, ki nas spominja na njegovo daritev, na njegovo učlovečenje, in nam veča željo in hrepenenje po tem, da bi bili lahko ponovno ob njem v tistih urah, ko si je želel naše navzočnosti in si jo še vedno želi.

Gospod lahko napolni odprto srce

Če se vrnemo na praktično raven: čim bolj je človekovo srce odprto in koprneče, bolj ga lahko Gospod napolni. Kaj lahko naredimo, da s še bolj hrepenečim srcem spet pristopimo k oltarju? Ko lahko tako na videz »na hitro« prejmemo samo Jezusovo najsvetejše telo, ne storimo tega kot »roparji«, ki pridejo, na hitro poberejo, kar se jim zdi vrednega, in pobegnejo.

Vsak od nas mora sam najti način, kako se poglobiti, kako prisluhniti bitju Jezusovega srca danes ... kako sprejeti vse milosti, ki nam jih želi dati po svetem obhajilu in sveti spovedi. In lahko smo ustvarjalni v načinih, kako mu vračati ljubezen v konkretnih dejanjih čez dan.


Celoten prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (45/2020).

Kupi v trgovini

Novo
Stvari, ki bi jih želel vedeti pred poroko
Medosebni odnosi
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh