Kölnski nadškof kardinal Rainer Maria Woelki se je v gostujočem prispevku za katoliški časnik Tagespost samokritično soočil s položajem Cerkve v Nemčiji. Veliko zaupanja je bilo izgubljenega, ne le zaradi škandalov glede spolnih zlorab, tudi oznanjevalci vere so delali očitne napake in prispevali k temu, da danes vedno manj ljudi čuti, kakšen pomen ima Cerkev v njihovem življenju. Potrebna prenova Cerkve, je prepričan kardinal Woelki, pa lahko izvira le iz duha evangelija; prilagajanje življenjski stvarnosti, ki ga pričakujejo mediji in javnost, je povsem zgrešena pot.

Pomembna je, meni Woelki, interpretacija stvarnosti v luči evangelija, kamor sodi tudi »razločevanje duhov«. Za prenovo Cerkve je priporočljivo, da pri svojem delovanju ne popusti – predvsem medijskemu – pritisku. Nemški kardinal zelo kritično ocenjuje predloge o »rahljanju« celibata za duhovnike in duhovniškem posvečevanju žensk in obžaluje, da vlada tako množično nerazumevanje osrednjih vidikov katoliške vere.

V zvezi s tem je Woelki opozoril na Evangeličansko cerkev, ki kljub poročenim duhovnikom, ženskemu duhovništvu, sodobnejšemu odnosu do istospolne usmerjenosti in nasplošnemu sprejemanju zunajzakonske spolnosti ni prav nič na boljšem od Katoliške cerkve. To jasno kaže, »da so resnični problemi drugje, da se celotno krščanstvo sooča s krizo vere in razumevanja«.

Glede razprave o katoliški spolni morali kölnski nadškof piše, da mora ta postati razumljiva kot obljuba: »Spolnost je del Božjega odrešenjskega načrta in je, če jo ljudje živijo zavestno in odgovorno, izvir veselja in novega življenja.« V tem je skrita tudi osrednja obljuba katoliškega (moralnega) nauka: »Ena sama velika ljubezen obstaja!« In to ljubezen je mogoče povsem konkretno izkusiti, kot neprelomljivo Božjo obljubo ljudem, pa tudi v zakonski zvezi in v življenjskem načinu duhovnikov, redovnikov in redovnic.

Skrajni čas je, da v ospredje znova postavimo osebo Jezusa Kristusa: »Preveč govorimo o Cerkvi in premalo o Kristusu.« Krščanstvo je od vsega začetka zaznamovano s »konkretnim srečanjem z živo osebo, vero iz mesa in krvi«. Ta vera je usmerjena onstran našega sveta. Tudi Jezus v svojem življenju ni bil deležen le sprejemanja in pritrjevanja, temveč tudi nerazumevanja in zavračanja.

Na vprašanje o pravi poti za Cerkev s potrebno ponižnostjo odgovarjajo tam, kjer ljudje spoznajo, da niso sami pobudniki Cerkve in vere, temveč da le upravljajo z nečim, kar jim je bilo zaupano. Vera je nezaslužen dar. Zato je za našo pot v prihodnost pomembno, da se ne zapremo za neprebojno obzidje, temveč da si prizadevamo za rast in duhovni preporod, s tem da »vsi skupaj ostajamo zvesti svojemu poslanstvu«. Za resnično prenovo bi se morala Cerkev pustiti voditi, »s pogledom ne usmerjena vase, temveč v Odrešenika, v Jezusa Kristusa«.

Vir: kath.net / Kathpress
Foto: splet