Pred kratkim sem bil na koncertu Charlieja Putha v Budimpešti. Moj prvi odziv po koncu večera je bil preprost: »Uau, to je bilo noro!« S takšnim navdušenjem ni nič narobe. Kljub temu pa imam občutek, da bi ga lahko kdo razumel kot nekaj neprimernega – predvsem zato, ker se katoličani včasih bojimo, da lahko občudovanje znanega glasbenika hitro preraste v malikovanje. Ob tem pomisleku se je vredno ustaviti. Ker sem veliko pogosteje na slavilnih večerih kot na pop koncertih, se želim vprašanja lotiti prav skozi primerjavo teh dveh izkušenj.

Tako pred koncertom kot pred slavilnim večerom se je dobro vprašati, zakaj grem na dogodek. Njuna namena namreč nista enaka. Na koncert sem šel, ker mi je všeč glasba Charlieja Putha. Želel sem se sprostiti ter občudovati ustvarjalnost in sposobnost glasbenikov na odru. Nisem pa jih prišel slavit ali jim pripisovat lastnosti, ki jih nimajo. Ob tem sem se zavedal, da so njihovi talenti dar. Glasbeniki lahko z njimi razveseljujejo ljudi in ustvarjajo pe...