Planinska zveza Slovenije je izdala dve knjigi pričevanj na slovenski gorniški svet, spomine Rada Kočevarja in eseje Jožeta Miheliča.

Predstavitev knjig PZS

Rado Kočevar (1928) je eden najuspešnejših slovenskih alpinistov. Pripadal je prvi povojni generaciji, ki je v takratni alpinizem vnesla nekaj športnega duha, nov pristop k plezalnim problemom in predvsem drznost. Po vojni so začeli tako rekoč od začetka. Večkrat lačni kot siti so se najprej lotevali ponovitev predvojnih smeri in se učili od velikih mojstrov, ki so po vojni počasi zaključili alpinistično pot.

Potem so prišle na vrsto prvenstvene smeri. Od leta 1946 do sredine petdesetih so se lotevali smeri, ki so bile za tiste čase na meji možnega. S peto in zgornjo šesto težavnostno stopnjo so dosegli in presegli dosežke predvojne generacije in opravili tudi z nekdanjimi predsodki.

Po vojni je plezal najtežje smeri

Kočevar je veljal za najmočnejšega in najbolj predanega plezalca te generacije. Svojo plezalno pot je začel leta 1946, ko se je na Kamniškem sedlu udeležil alpinističnega tečaja. Že dve leti kasneje je dokazal svojo nadarjenost in zagnanost z neverjetnim nizom vzponov v Julijcih, prvo ponovitvijo Aschenbrennerja, Skalaško v Špiku, Severovzhodnim razom Jalovca in Čopovim stebrom v osmih urah.

Leto kasneje se je v zgodovino slovenskega alpinizma zapisal z zlatimi črkami, saj sta s Cirilom Debeljakom - Cicem preplezala Centralni steber v Dedcu in s tem premagala prvo smer zgornje šeste težavnostne stopnje pri nas. Sledili so težki zimski vzponi in odprave v francoske Alpe (Hudičev greben v Mont Blanc du Taculu, prečenje Grépona in vzpon v južni steni Velikanovega zoba) in v Severne Apneninške Alpe, kjer je svoje mojstrstvo znova dokazoval z odličnimi vzponi.

Zgodba pristne ljubezni do gora in sočloveka

»Radova zgodba na videz ni dramatična, ni senzacionalna in ni napeta. V sodobnem svetu, ki je velikokrat poln lažnivega blišča in zaigranih čustev, se ne počuti najbolje.

Ta zgodba je polna malih korakov, velikih odločitev, trdega dela, tovarištva, pristne ljubezni do gora in sočloveka ter neomajne vztrajnosti, ki so iz Rada ustvarili vrhunskega plezalca in vrhunskega človeka,« je v knjigi Tista lepa leta. Spomini Rada Kočevarja zapisala urednica in soavtorica knjige Mojca Volkar Trobevšek.

Tista lepa leta so bila zares lepa

»Bili smo študentje, večkrat lačni kot siti, in že samo dostop do sten je bil vsakokrat znova svojevrstna dogodivščina, a sem prav zaradi teh razmer še bolj krepil svoj značaj; utrjeval sem voljo in vztrajnost, kar mi je zelo prav prišlo tudi v nadaljnjem poklicnem in družinskem življenju,« je v uvodni besedi zapisal Rado Kočevar in dodal: »V gorah in stenah pa sem poleg lepih, enkratnih in nepozabnih doživetij našel še mnogo več. Spoznal sem številne prijatelje. Še vedno se radi srečujemo in obujamo spomine – tisti, ki smo še ostali. /.../


Rado Kočevar

Vrv sem delil z mnogimi soplezalci in soplezalkami, sam (solo) pa sem plezal le redko, saj je bila varnost vedno na prvem mestu.

Najpogosteje sem plezal s Cirilom Debeljakom, Francetom Zupanom, Danico Pajer (poročeno Blažina) in Mihom Verovškom, s temi sem se navezal več kot desetkrat, velikokrat pa sem plezal tudi z Danetom Škerlom, Marjanom Perkom, Milanom Pintarjem, Marjanom Keršičem, Darom Dolarjem in drugimi.

Ne spominjam se več prav vseh podrobnosti in tudi kakšno ime sem pozabil, a prijateljev, ki so z mano delili lepo in hudo, ne bom pozabil nikoli. Tista lepa leta so bila zares lepa, a žal jih nikoli več ne bo nazaj.«

Jože Mihelič: Vprašaj goro

Jože Andrej Mihelič (1946) izhaja iz znane gorniške družine. Mati in oče sta bila učitelja, priljubljena prosvetna delavca med Bohinjci, brat Tine pa violinist, dolgoletni član orkestra Slovenske filharmonije, odličen alpinist in dobro znan pisec planinskih in alpinističnih vodnikov ter doživljajskih in potopisnih knjig.

Po srednješolskem obdobju na Jesenicah, kjer se je pridružil Alpinističnemu odseku PD Jesenice, je študiral na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, kjer je bil po diplomi več kot štirideset let stalni zunanji sodelavec za področje planinstva, alpinizma in turnega smučanja.


Jože Mihelič

Služboval je po srednjih in osnovnih šolah in v turizmu, zadnjih triindvajset let pa v Javnem zavodu Triglavski narodni park kot vodja Službe za izobraževanje in naravovarstveno vzgojo in urednik glasila Svet pod Triglavom.

Njegove domače gore so Vzhodne Julijske Alpe. Od prvih plezalnih začetkov po letu 1962 je opravil veliko število letnih in zimskih plezalnih vzponov vseh težavnostnih stopenj, med njimi devetindvajset prvenstvenih.

Nov slavospev bohinjskim goram odlikujeta izbrušen slog

Avtobiografsko delo Joža Miheliča Vprašaj goro je žlahtna pripoved o skromnih in poštenih ljudeh, ki so živeli predani svojemu rodu, domu in zemlji. Je spomin na otroštvo v Bohinju, na prijateljske vezi, ki so nastale v dobi zorenja, na plezalne začetke in najbolj polna leta njegovega alpinizma ter na turno smučanje, ki mu Joža Mihelič ostaja zvest vse življenje.

Nov slavospev bohinjskim goram odlikujeta izbrušen slog in ljubezen do gora, po katerem slovijo tudi dela Joževega brata Tineta Miheliča. Urednika knjige sta Stanko Klinar in Vladimir Habjan.

V gorah je preživljal svoj čas kot odličen pedagog, turni smučar in izvrsten fotograf

Joža Mihelič se v knjigi sprašuje, ali privlačnost gora ni v resnici vselej le pritajen odziv na klic gora, kadar nekdo nenehno obrača pogled h goram, četudi le v sanjah? Je to pogovor? Z mrtvim skalovjem? Toda, kaj je življenje in kje je meja med živim in neživim? Je mogoč tak pogovor, pogovor z na videz mrtvim skalovjem? Lahko vprašaš goro: »Smem priti?«

»Čeprav so zaradi življenjskih obveznosti stene počasi drsele v globine spominov,« je ob knjigi zapisal vrhunski alpinist Peter Podgornik, je Joža Mihelič »ostal goram vedno zvest; v njih je dolga leta preživljal svoj čas kot odličen pedagog, turni smučar, izvrsten fotograf ...

V knjigi Vprašaj goro je veliko človeških resnic, povezanih z družino in prijatelji, veliko je tudi zgodovinskih dejstev, ki se žal v sedanjem modernem času ne zdijo več pomembna, kot da se je svet danes začel.

Vprašaj goro je prispodoba za spoštljiv odnos do narave

Joža Mihelič je zapisal: »Želel sem si, da bi bil naslov te knjige blizu naslovu, ki ga je svoji poslednji knjigi dal brat Tine. Skupaj prenašava naslednjim rodovom Miheličev izročilo svojih staršev, zelo zanimivih, izjemno pozitivnih ljudi, ki sta naju, kakor pišem v knjigi, kot dve mladi drevesci presadila v Bohinj, ki je bil za najino odraščanje izjemno okolje.

Vprašaj goro je prispodoba za spoštljiv odnos do narave, posebno gorske. V njem se skriva želja, da bi Narava ne bila le objekt doživljanja, raziskovanja, izkoriščanja, temveč subjekt. Ne morem tajiti, da sem se takega gledanja 'nalezel' od prijateljev, kot so bili Tomaž Budkovič, Boštjan Anko, Renato Vidrih, izjemnih naravoslovcev, ki so bili zelo domači tudi na področju družboslovja.

Ne nazadnje se pri tem pozna tudi moje dolgoletno delo na področju izobraževanja v Triglavskem narodnem parku.«

Veliko človeških resnic, povezanih z družino in prijatelji

»V Bohinju se nam je spet nasmehnila sreča. Bogatejši smo za knjigo slavospevov bohinjskim goram, planinam, dolinam, dolinicam, vasicam, slapovom, jezerom in vodnim izvirom, ki pošiljajo žuboreče studence, potoke in reko po dolini in v širni svet,« je o novi knjigi Jožeta Miheliča zapisala bohinjska pisateljica Marija Cvetek.

Soplezalec Lojze Budkovič pa je zapisal, da gre za občuteno napisane gorske zgodbe, ki so nepozabna pot v čase našega otroštva in odraščanja v Bohinju: »Ta čudoviti svet skrivnostnih gora, brezmejnih gozdov in zanimivih domačinov nas je trajno povezal z nepozabnim družinskim prijateljstvom naših staršev, ki se prenaša na naslednike.«

Peter Podgornik, vrhunski alpinist, pa je zapisal: »Čeprav so zaradi življenjskih obveznosti stene počasi drsele v globine spominov, je ostal goram vedno zvest; v njih je dolga leta preživljal svoj čas kot odličen pedagog, turni smučar, izvrsten fotograf ... V pričujoči knjigi je veliko človeških resnic, povezanih z družino in prijatelji, veliko je tudi zgodovinskih dejstev, ki se žal v sedanjem modernem času ne zdijo več pomembna, kot da se je svet danes začel.«

PZS, Kočevar, 2019.pdfPZS,Mihelič, 2019.pdf

Fotografije: Ivo Žajdela