Križnik je zbral okrog tristo petdeset pripovednih enot

Gašper Križnik je bil samouk brez šolske izobrazbe in se je sam usposobil in naučil pisati. Zbral je okrog tristo petdeset pripovednih enot, ki jih je večino zapisal sam, nekatere pa so mu napisali pripovedovalci, za kar je marsikateremu moral tudi plačati.
Zanimiva je starostna struktura pripovedovalcev, ki sega od desetletnega fantiča do starostnikov, med njimi pa so bili vse od vajencev, vojakov, krčmaric do arestantov.

Tudi sam je začel zbirati ljudsko blago, deloma zato, da bi kaj dodatno zaslužil, saj je bilo to v drugi polovici 19. stoletja tako rekoč »v modi« tako med šolanimi kot med nešolanimi ljudmi, naročniki pa so tudi plačevali.

Njegov vnuk Janez Križnik je prepričan, da »to ni bil le njegov konjiček, ampak notranja potreba in poslanstvo. Zato je prehodil vse kraje od Kamnika do Celja, od Motnika do Zagorja, pa tudi kraje v Savinjski dolini.«


Kip Gašperja Križnika v Motniku. Foto: Ivo Žajdela


Sodeloval je z znamenitim Baudouinom de Courtenayjem

Gašper Križnik se je vključeval tudi v mednarodno zbirateljsko dogajanje. Bil je v stiku z uglednim zapisovalcem ljudskega izročila Baudouinom de Courtenayjem, pri nas znanem predvsem po raziskovanju Rezije. Okoli leta 1878 mu je v Sankt Peterburg poslal nekaj gradiva in v poročilu o zbiranju zapisal: »Več kot polovico narodnih reči sem izročil Slovenskej Matici.«

Gradivo, ki mu ga je poslal, je še danes shranjeno v arhivu v Sankt Peterburgu, kopije pa v Inštitutu za slovensko narodopisje. Leta 1874 je sam založil knjižico osmih pravljic in pripovedk z naslovom Slovenske pripovedke iz Motnika. Nabral in v izvirnem jeziku zapisal Podšavniški. Natisnili so mu jo v tiskarni Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Objavljal pa je tudi v revijah in zbornikih v Zagrebu in v Sloveniji.

Zelo vneto je zbiral tudi za zbiralca slovenske ljudske pesmi Karla Štreklja in iz te zapuščine je nastala tudi knjiga Sveti Coprijan, omenjeno pa je, da bo mogoče nastala še kakšna iz drugega ohranjenega gradiva.


Župnijska cerkev v Motniku. Foto: Ivo Žajdela


Izjemna vsebinska raznolikost ter bogastvo motivike

Veliko pravljic in pripovedk pripoveduje o grajskem življenju, zakletih grajskih gospodičnah, ki jih po navadi reši najmlajši od treh sinov kakšnega graščaka ali celo kmeta, o zakletih gradovih in deželah, veliko pa je tudi motivov, ki jih v ljudskem pripovedništvu redko srečaš.

Takšna je na primer zgodba o kralju, ki je imel dvanajst hčera in dvanajst sinov, a le dvanajst graščin, zato jih je prisilil, razen najstarejših dveh, da so se poročili med seboj, zato so vsi okamneli.

Pretresljive so tudi besede dekleta: »Ko sem bila stara osem let, so me bili ravbarji ukradli, in zdaj je od tega že štiri leta in me vsak dan štiriindvajset ravbarjev nuca.«

Zato je Monika Kropej Telban v spremni besedi zapisala: »Od drugih zapisov tistega časa loči Križnikove pravljice in povedke tudi njihova izjemna vsebinska raznolikost ter bogastvo motivike, simbolike in metaforike. Kreativnost in fantazija pogosto presegata pripovedno izročilo, ki so ga zapisali drugi zapisovalci tistega časa.

Milko Matičetov je menil, da je Gašper Križnik ohranil živo ljudsko pravljico za odrasle z vsemi možnimi epizodami, ki so jih šolani zbiralci zaradi nekakšnih pedagoško-moralnih načel na široko obšli, nekaterih pa jih menda niti slišali niso.«


Grob Gašperja Križnika v Motniku. Foto: Ivo Žajdela


Folklorne in spominske pripovedi iz župnij Šentjošt in Lučine

Založba ZRC in Inštitut za slovensko narodopisje sta pod naslovom Pošten bodi in delaj izdala 53. knjigo v zbirki Glasovi. Avtorja sta Tone Košir in Milena Igličar.

Objavljenih je 434 povedk iz sosednjih župnij Lučine in Šentjošt nad Horjulom, ki imata skupaj blizu 1.400 prebivalcev. Na stičišču obeh župnij je zaselek Suhi Dol, kjer so zbrali dobrih 300 povedk.

Prvi zapisi so nastali že pred letom 1955, zadnja leta so jih veliko tudi posneli. Večina jih je zapisanih v narečju, le slaba desetina v knjižnem jeziku.

Pripovedi okoli 50 pripovedovalcev so razvrščene v deset poglavij. Vsebina povedk in drugih pripovedi kaže na trdo življenje in delo ljudi vseh slojev ter starosti, ki pa niso zapirali vrat siromakom in beračem, za katere se je vselej našel kos kruha, čeprav ga nikoli niso imeli v preobilju.

Stiki s posebneži, siromaki in kramarji se odražajo tudi v številnih z njimi povezanimi pripovedmi, med katerimi je veliko anekdotičnih in šaljivih.

Močno jih je prizadela druga svetovna vojna in čas po njej. Tedanje razmere so našle odziv v pripovedih, zbranih v zgodovinskem poglavju knjige.

V legendnih in etnoloških povedkah se odraža močna vera in medsebojno povezovanje ob praznikih in običajih.

Knjigo poživljajo ilustracije prizadevnih risark, ki so tako ali drugače povezane s Suhim Dolom.