Sredi 80. let 20. stoletja so Prispevki za slovenski nacionalni program, kot se je imenovala 57. številka Nove revije, utemeljili zgodovinsko potrebo po osamosvojitvi Slovenije in hkrati poudarjali njen evropski kontekst. V 57. številki Nove revije, ki je pomenila simbolno napoved slovenske pomladi, je bilo objavljenih šestnajst razprav, poleg pravice do samoodločbe, tudi o slovenski naciji kot nosilki državne suverenosti, spravi med Slovenci, slovenskem jeziku v vojski, civilni družbi in pravnih načelih medgeneracijski politiki.

O znameniti številki so ob 30. obletnici njenega izida akademiki 1. marca 2017 razpravljali na posvetu v organizaciji Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), na njem pa so hkrati odprli razpravo o prihodnosti slovenskega naroda v prenovljeni Evropi.


Njihova razmišljanja so izšla v zborniku z naslovom Prenova Evrope in podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program II. V njem so objavljeni naslednji prispevki:

Niko Grafenauer: Ozadja 57. številke Nove revije
Dimitrij Rupel: »Železo in žamet« (novi prispevki za slovenski nacionalni/evropski program)
Peter Jambrek: Nova evropska ustava
Matej Avbelj: Evropska unija kot nedržavna federacija
Jože Mencinger: Zakaj je »manj« Evrope boljše kot »več« Evrope?
Darko Darovec: Geostrateška vloga slovenskega prostora v zgodovini in danes
Matjaž Gams: Globalizem in prednosti superinteligence za Republiko Slovenijo
Andrej Rahten: Srednja Evropa, slovenske izkušnje in perspektive
Peter Kovačič - Peršin: Dileme Slovencev med narodom in državo
Rok Svetlič: Subjektiviteta Slovencev kot nacije in avtoimunski odziv
Jernej Letnar Černič: Varstvo človekovega dostojanstva v slovenski družbi
Bojan Godeša: Vprašanje sprave – posledice v slovenski družbi
Spomenka Hribar: Avantgardno sovraštvo in sprava II
Tomaž Grušovnik: Slovenija in tretji korak k etiškemu zaporedju
Marko Ivan Rupnik: Preroškost srca
Tine Hribar: Slovenci in druga evropska renesansa

Diplomatska vojna

Knjigo Diplomatska vojna za mejo med Slovenijo in Hrvaško (izdala jo je založba Pasadena), je Milan Balažic napisal na osnovi neke vrste osebnega dnevnika v času, ko je bil drugi človek zunanjega ministrstva. Od konca leta 2008 do leta 2011, v času, ko je nastajal arbitražni sporazum. V knjigi Balažic torej razkriva ozadje nastajanja arbitražnega sporazuma.

Zdaj vemo, arbitražno sodišče je odločilo in Slovenija je dobila mejo s Hrvaško. Tudi Hrvaška, vendar razsodbe ne priznava. V knjigi sledimo zgodbi o trudu slovenske diplomacije, da bi v nenaklonjenih političnih okoliščinah s Hrvaško izborila pravično mejo. In hkrati zgodbi »o nesposobnih slovenskih politikih, ki so – začenši s Kardeljem in končavši s Pahorjem ter Erjavcem – Sloveniji delali nepopravljivo škodo,« kot piše v knjigi.

»Dve sosednji državi, Slovenija in Hrvaška, dve politiki in en zaliv z dvema imenoma,« beremo. »Med državama poteka diplomatska vojna za mejo: ne z orožjem, ampak z ostrimi besedami. Narejena viteška drža politike se gradi na skritem podzemlju tajnih političnih sestankov, diplomatskih dogovorov z zavezniki in napadov na nasprotnikove šibke točke, ki jih pripravljajo vrhunski strokovnjaki mednarodnega prava.«
Milan Balažic je s prisotnostjo pri pogajanjih sodeloval v samem jedru teh dejavnosti, zato nas njegova knjiga popelje za zaprta vrata nastajanja zunanje in notranje politike – ta odloča o usodi ljudi na obeh straneh meje, ki ni (bila) določena.

Iz dnevniških zapiskov izvemo doslej neznane podrobnosti in ozadja skoraj četrtstoletne »diplomatske vojne« in resnico o Piranskem zalivu. Dvajset let pogajanj je povzročilo zajeten obseg knjige, vendar napetost še danes ne popušča. Avtor v knjigi bolj kot o odnosih s sosednjo prijateljsko državo govori o slovenski notranji politiki, o »spopadih« med kabineti predsednika republike, predsednika vlade in zunanjega ministra, o tem, kdo vse je v preteklosti zavozil slovensko mejo v Istri. V knjigi je s slikovnim gradivom prikazano tudi poročanje najvidnejših slovenskih in hrvaških časopisov, ki so v pozorno spremljali dogajanje na.

Avtor knjige dr. Milan Balažic je politolog in diplomat. Bil je član ožjega vodstva ZSMS in kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic, podpredsednik SDP in poslanec prvega demokratičnega parlamenta. Na Ministrstvu za zunanje zadeve je bil ustanovitelj in prvi predsednik Diplomatske akademije, sekretar za strateške zadeve in uradni govorec. Na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je predaval politološke predmete in bil predstojnik katedre za teoretsko-analitsko politologijo ter oddelka za politologijo. Doma in v tujini je objavil številna znanstvena dela in predaval na univerzah ter diplomatskih akademijah po Evropi, Aziji, Afriki in Avstraliji. Bil je veleposlanik Republike Slovenije v Avstraliji, na Novi Zelandiji, Indoneziji in pri ASEAN-u. Je avtor več zajetnih knjig o slovenski politiki v zadnjih tridesetih letih.