In še en razlog za pogovor: v sredo, 26. marca, je bila v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije (Celovška cesta 23, Ljubljana) odprta razstava Zdravje je naše največje bogastvo – Izbrane zgodbe slovenske zdravstvene in medicinske dediščine od začetka 20. stoletja. Razstavo je odprl prof. dr. Samo Zver, vodja Kliničnega oddelka za hematologijo v UKC Ljubljana, osrednja slavnostna govorka pa je bila prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec (razstava bo na ogled do konca marca 2026).

Ker je na akademskih področjih, kot je zgodovina medicine z medicinsko humanistiko, vedno zaposlenih malo ljudi, sem se navadila, da moram biti Mädchen für alles.

Ko ste se pred skoraj desetletjem podajali v projekt enciklopedičnega pregleda zgodovine zdravstva in medicine na Slovenskem: ali ste vedeli ali vsaj slutili, koliko dela ste si s tem naložili? Drugod po svetu so to namreč veliki timski projekti, slovensko enciklopedično zgodbo pa – seveda ob nekaterih sodelavcih – v veliki meri uresničujete sami.

Res se nisem niti približno zavedala, koliko dela bo z vsem tem in kako dolgo bo to trajalo. Pred tem sem napisala veliko knjig, znanstvenih monografij, strokovnih del, uredniških in prevodnih, ki so se lahko končala v doglednem času. Po desetletjih svojega dela sem nekako imela občutek, da lahko s ptičje perspektive pogledam na razvoj medicinske stroke pri nas in to tudi popišem. Ker je na akademskih področjih, kot je zgodovina medicine z medicinsko humanistiko, vedno zaposlenih malo ljudi, sem se navadila, da moram biti Mädchen für alles (deklica za vse). Zunanje sodelavce sem angažirala le za tehnično delo. Edina sodelavka, zaposlena četrtinsko na administrativnem delovnem mestu z diplomo s področja etnologije Senta Jaunig, je zaradi svojega dolgoletnega dela pri nas lahko sodelovala tudi pri uredniškem delu.

V prostorih Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj želi biti temeljno sporočilo tega monumentalnega projekta?

Temeljno sporočilo tega enciklopedičnega prikaza, ki obsega skoraj 3.000 strani in je opremljen z okoli 7.000 slikovnimi prilogami, je ozaveščanje o izjemnih razvojnih korakih, ki jih je stroka z brezmejno predanostjo zdravstvenega osebja opravila skozi čas. S tem je ogromno prispevala k zdravju ljudi, njihovemu boljšemu počutju, preprečevanju bolezni in podaljšanju kakovostnega življenja slovenskih državljanov.

Pogosto slišimo o zgodovini kot učiteljici. To velja tudi za zgodovino medicine – seveda ne le slovenske. Česa nas lahko nauči?

Včerajšnja spoznanja so seveda veliko več kot le spoznavanje preteklega časa. Izkušnja le-tega je učiteljica sedanjosti in prihodnosti. Gre za dragocena spoznanja številnih generacij zdravstvenega osebja za dobro zdravstveno stanje domačega človeka. Poudarjajo pomen strokovne avtonomije, povezovanja zdravništva v mednarodni prostor, vpeljave napredka, novih tehnologij, opreme in znanja. Predvsem pa pričajo o pomenu humanističnega pristopa do šibkejših ter iskanju poti za lajšanje njihovih zdravstvenih tegob. Principi solidarnosti, razumevanja in človeške podpore bi se morali pri tem bolj prenašati iz včeraj bolj povezane družbe v današnji čas, ko pred nas široko stopata individualizem in sebičnost.

Zdravnikovo poslanstvo je vezano na temeljno načelo primum nil nocere – nikoli škoditi.

Ena od oblik učenja iz preteklosti je tudi tista, ki temelji na napakah. Ali tudi zaradi pojavov iz preteklosti, kot so bili nacistični evgenični in evtanazijski zločini, jasno nastopate proti zakonskemu odpiranju vrat medicinski pomoči pri samomoru hudo bolnih?

Iz napak se moramo največ naučiti. Skoraj dve tisočletji in pol minevata, odkar je oče medicine Hipokrat v svoji prisegi zapisal, »da ne bom nikdar nikomur, tudi če bi me prosil, dal smrtonosne droge ali ga napeljal na takšno misel«. Zdravnikovo poslanstvo je vezano na temeljno načelo primum nil nocere – nikoli škoditi. Prav veda evgenika, ki se je pojavila ob koncu 19. stoletja in promovirala zdrav genski material, je z nacistično zlorabo pripeljala do nedopustnih dejanj. Prisilna sterilizacija približno 400.000 ljudi z različnimi boleznimi in kasnejše sprejetje Hitlerjevih evtanazijskih zakonov so vodili do njihovih usmrtitev. Z rasno teorijo pa je isti diktator s sprejetjem zakonov o »čistih rasah« pobil v koncentracijskih taboriščih okoli šest milijonov ljudi, predvsem Judov, Sintov, Slovanov in drugih »manjvrednih ras«. Ta grozna izkušnja nezaščite šibkejših je po drugi svetovni vojni pripeljala do nürnberških procesov, kjer so bili usmrčeni tudi zdravniki, ki so sodelovali v tajnih evtanazijskih programih in celo eksperimentih na ljudeh. Sprejete so bile ženevske konvencije in številne druge deklaracije o zaščiti človeškega življenja in preprečitvi eksperimentiranja na ljudeh, ki so jim sledile. Za strašno genocidno izkušnjo se je zdelo, kot da bo za vedno preprečila misel na to, da bi se komu skušalo prisilno skrajšati življenje. Imamo celo slovenski primer, ko so junija 1941 nacisti odpeljali psihiatrične bolnike iz bolnišnice v Novem Celju ter še nekaterih bližnjih azilarnih ustanov. Teh 600 ljudi so pokončali v plinskih celicah avstrijskega gradu Hartheim blizu Linza.

Kjer ni nenehnega etičnega premisleka o možnih spodrsljajih in zlorabah, se lahko hitro zgodijo nepravilnosti.

Omenili ste Hipokratovo prisego. Ali je realna bojazen, da bi v izzivih modernosti postala »obsoletna«, torej zastarela in odveč?

Kjer ni nenehnega etičnega premisleka o možnih spodrsljajih in zlorabah, se lahko hitro zgodijo nepravilnosti. Po klenem razmisleku Svetovnega zdravniškega društva je Hipokratova prisega s temeljnim sporočilom o varovanju življenj šibkejših za zdravnika osrednji smerokaz, ki nikoli ne bi smel zastarati. Da pa to ni vedno mogoče, opozarja primer kanadske liberalne zdravstvene zakonodaje, kjer zdravništvo nima več Hipokratove prisege, odvzeli pa so jim tudi ugovor vesti. Takšni primeri kažejo, da so možni zdrsi, proti katerim se svetovno zdravništvo odločno bori.

Na Hipokratovem srečanju v Celju z dr. Janezom Dolinarjem, predsednikom Združenja slovenskih katoliških zdravnikov, in dr. Gabrielom Kavčičem, moralnim teologom in tiskovnim predstavnikom SŠK. FOTO: Bogomir Štefanič

Zdravnik se ne sme nikoli navaditi na ubijanje.

Sami ne skrivate svojih stališč glede perečih družbenih vprašanj, v katera je vpeto tudi zdravništvo. Nedavno ste denimo nastopili na 15. Hipokratovem srečanju, ki ga v Celju tradicionalno prireja Združenje slovenskih katoliških zdravnikov, in zelo kritično nastopili proti načrtovani slovenski poti k uzakonitvi samomora z medicinsko pomočjo. Ali ne tvegate s takimi nastopi, da vas bodo v slogu prevladujoče politične korektnosti ožigosali kot nazadnjaško, zaviralko napredka?

So stvari, ki so nedotakljive. Tako je z življenjem, ki je nepovratno. Smrtna kazen je bila v sodnih postopkih v glavnem opuščena, ker je tudi tam prihajalo do nepravilnih razsodb. Na številnih področjih življenja in dela so lahko meje raztegljive in pogledi zelo različni, a pri tem ni narejena nepopravljiva škoda. Zdravnik ne sme ubijati. Zdravnik se ne sme nikoli navaditi na ubijanje. Zavedamo se, da se družba spreminja postopoma, kot kapljice vode počasi oblikujejo stalagmite in stalaktite. Ko nova mišljenja preko medijev nenehno prihajajo na ušesa ljudi, se lahko z zavajajočimi sporočili postopoma spreminja tudi mentaliteta družbe. Ne pozabimo, da je le okoli 8–10 odstotkov ljudi sposobnih samostojnega razmišljanja – lahko slišijo, vidijo, a si ne znajo ustvariti lastnega mišljenja. Zato je prevzemanje medijev s strani vladajočih način, da onemogočajo tudi drugi pogled na stvari.

Ne, ni me strah, da bi me ožigosali za nazadnjaško zaviralko napredka, saj se zavzemam za ohranjanje občečloveških vrednot, za življenje, ki je absolutna vrednota. To pa ne more in ne sme biti nikoli nazadnjaško.

Medicina je konservativna stroka, ki operira z življenjem, in je zdravnik do konca življenja lahko tudi kazensko odgovoren za smrt svojega pacienta. Danes odločajo mladi in zdravi ljudje, ki ne poznajo bolezni in ne vedo, kako radi živijo tudi bolniki, invalidi, starejši in drugi. Poznam ogromno zdravnikov, ki v vsem svojem življenju niso nikoli slišali nikogar od bolnikov, ki so bili tudi hudo bolni, da bi želeli umreti. Življenje je pač zadnja bilka, ki se je oklepamo. Zato pa: ne, ni me strah, da bi me ožigosali za nazadnjaško zaviralko napredka, saj se zavzemam za ohranjanje občečloveških vrednot, za življenje, ki je absolutna vrednota. To pa ne more in ne sme biti nikoli nazadnjaško.

Če se vrneva k pobudi za uzakonitev pomoči pri samomoru. Javnomnenjske raziskave o tem, koliko ljudi si v Sloveniji želi pomoč pri samomoru, so pokazale, da bi šlo za okoli 30 posameznikov. Za takšno manjšino se ne sme nikoli sprejeti zakona. Ko je zakon sprejet, so možne zlorabe v duhu drsečega klanca. To vidimo v državah, ki so recimo sprejele evtanazijo, kjer se meja kandidatov zanjo vse bolj spušča. Za 30 odločenih za evtanazijo naj država plača asistirani samomor, recimo v Švici. Gre za storitve, ki so zasebne, zunaj zdravstvenih ustanov in brez zdravstvenega osebja, kar Švicarji ponujajo že od leta 1941. Tak zakon bi predstavljal velik pritisk na številne skupine šibkejših, na dolgi rok pa tudi spremenil mentaliteto naroda, ki bi to postopoma vsaj na zunaj sprejela, čeprav se v sebi številni ne bi strinjali. A bi zaradi zunanjega pritiska verjetno molčali.

»Medicinski humanist, ki izobražuje bodoče zdravnike in zobozdravnike, jim mora pomagati razviti kleno stanovsko identiteto.« FOTO: Tatjana Splichal

Če bi imel zdravnik v eni roki zdravje, v drugi pa smrt, bi se najgloblje zaupanje ter zavezništvo med zdravnikom in bolnikom porušilo. Ustvarilo bi se vzdušje nezaupanja.

O teh vprašanjih odkrito govorite tudi s svojimi študenti na Medicinski fakulteti, ki so seveda ljudje svojega časa – in ta naš hitri čas pač ni naklonjen poglobljeni razpravi o etičnih načelih, doslednem spoštovanju človekovega dostojanstva, univerzalnih vrednotah … Kako jim te vrednote približati, da bodo del njihove zdravniške identitete?

Medicinski humanist, ki izobražuje bodoče zdravnike in zobozdravnike, jim mora pomagati razviti kleno stanovsko identiteto. V njih mora izoblikovati visok in dostojanstven odnos do bolnikov, ki prihajajo k njim z globokim zaupanjem in željo po pomoči pri svojih zdravstvenih težavah. Večina bolezni ni le psihofizičnih; na bolnike vplivajo tudi čustveni, duhovni, psihološki, socialni in drugi vplivi, ki jih mora zdravnik znati integrirati v celostno obravnavo bolnika. Zato je za zdravnika najpomembnejša empatija do bolnika in njegovo hotenje narediti kar največ zanj. Temeljno zdravniško poslanstvo je bilo in ostaja pomagati bolniku, izboljšati kakovost njegovega življenja in ga voditi tudi do naravne smrti. Če bi imel zdravnik v eni roki zdravje, v drugi pa smrt, bi se najgloblje zaupanje ter zavezništvo med zdravnikom in bolnikom porušilo. Ustvarilo bi se vzdušje nezaupanja.

V okviru izobraževanja iz medicinske humanistike srečujemo bolnike, ki so obremenjeni z različnimi boleznimi in so različnih starosti – od mladih do invalidov v srednjih let, športnikov, težjih kroničnih bolnikov, ljudi s transplantiranimi organi, bolnikov z nevrološkimi in duševnimi motnjami. Ti sami pripovedujejo o svojih boleznih, sožitju z njimi in odnosu do življenja. Srečanje z bolnikom je za študenta najdragocenejša študijska popotnica.

Nihče nima pravice zdravniku naložiti na ramena ubijanja, še posebej pa ne, kadar se zakoni pripravljajo brez njihovega sodelovanja.

Kaj torej pomeni, če je zdravnikom naložena naloga pomoči pri samomoru?

Skozi zgodovino človeštva se je s smrtjo vedno ukvarjal specializiran poklic, ki ga vsi poznamo. Bil je nečasten, s pokritim obrazom in neredko tudi izobčen. Veterinarji, ki imajo že dolgo licenco za ubijanje, pa na osnovi podatka, da imajo trikrat večjo samomorilnost kot zdravniki, kažejo, da se njihovo delo, zaradi katerega se gotovo niso odločili za študij veterine, na najhujši možni način prenaša tudi na njih.

Avtobiografije zdravnikov iz Beneluksa, kjer že več kot dve desetletji izvajajo evtanazijo, govorijo o strašnih morah, duševnih stiskah, nespečnosti, preganjavici obrazov, ki ne morejo umreti, in izstopanju zdravnikov iz poklica. Nihče nima pravice zdravniku naložiti na ramena ubijanja, še posebej pa ne, kadar se zakoni pripravljajo brez njihovega sodelovanja. Vse slovenske zdravniške organizacije so se jasno in enoglasno večkrat izrekle proti vsakršnemu sodelovanju pri takšnih zakonih, ki jih pripravlja peščica posameznikov in z njimi vsiljuje svojo voljo širši družbi. Slednjo pa zavajajo z leporečjem, kot je »pomoč pri prostovoljnem končanju življenja«. Vsak, ki mora človeka ubiti, se mora pri tem razčlovečiti. O tem poskušajo odločati popolnoma nekompetentni ljudje. V knjigi Strangers at the Bedside piše, kako o delu zdravništva odločajo predvsem menedžerji, financerji, zavarovalničarji, filozofi, politologi in drugi, pri čemer nihče izmed njih ne prevzema nobene odgovornosti. Na koncu je pod smrtjo bolnika vedno podpisan zdravnik, ki je moralno, etično in tudi kazensko odgovoren do konca življenja.

Prej ste me vprašali o študentih medicine: ti morajo ta najtrdnejša načela svojega poslanstva prejeti med študijem, da se oblikujejo v trdnega zdravnika, ki stoji za svojo stroko in se ne pusti vplivati dnevni politiki. Čez čas se namreč vedno pokaže, kam določene zablode pripeljejo.

Zdravnik kot intelektualec je za politiko zahteven sogovornik, zato se ga uzda, ideološki pristopi k zdravstveni reformi pa so absolutno nedopustni.

Omenili ste, kdo vse odloča o delu zdravništva, med drugim politiki. Sedanji slovenski trenutek bistveno zaznamuje napet odnos med nosilci oblasti in zdravništvom, ki se kaže na več ravneh, morda najbolj vidno pri tem, da odločevalci vztrajajo pri t. i. zdravstveni reformi, ki pa nima podpore zdravništva in drugih zdravstvenih delavcev. Tudi z zgodovinske perspektive, ki jo poznate bolje kot kdor koli drug: kaj bi svetovali odločevalcem, kako naj reformno posegajo v zdravstvo, da s svojimi posegi ne bodo naredili več škode kot koristi?

Aktualna politika je naslednica komunizma, ki je že v času druge svetovne vojne politiko postavila za elito, partizanskim zdravnikom pa že leta 1943 nadredila politkomisarje. Zdravniški poklic je v svetu svoboden in ni tako podrejen dnevni politiki. Gre za zelo odgovorno stroko, odgovorno za življenja ljudi! Ščuvanje proti zdravništvu je historično znano iz nekaterih komunističnih dežel, kjer so na tak način zrušili zdravstveni sistem – nazadnje v Venezueli.

Zdravnik kot intelektualec je za politiko zahteven sogovornik, zato se ga uzda, ideološki pristopi k zdravstveni reformi pa so absolutno nedopustni. Ponovno poudarjam, da zdravnik operira z življenji. Politiki pa naj prevzamejo odgovornost za vse sledeče posledice nedelovanja zdravstva.

Človek, ki bi umrl z evtanazijo ali asistiranim samomorom, ne bi smel biti darovalec organov, saj je to etično več kot sporno.

Že zdravniki sami se srečujejo s hudimi dilemami, ko tehtajo, kaj medicina zmore in kaj sme. Danes vse več in več zmore, ampak ali tudi sme? Recimo posegi v otroška telesa za spremembo spola – tu so se zgodile hude stvari. Ali pri plastični lepotni kirurgiji ... Takšne in podobne vsebine morajo ostati pod budnim očesom medicinske etike, da se ne naredi nepopravljiva škoda.

Če se povrnem k t. i. pomoči pri prostovoljnem končanju življenja – že prva različica zakona je zelo jasno pokazala, kam pes taco moli. Podatek, da evtanazija stane ok. 1.500 evrov (plača država), medtem ko dolgotrajna oskrba stane ok. 3.000–4.000 evrov na mesec, razkriva temeljne razloge za uzakonitev asistiranega samomora. Pa še to: svetovne statistike kažejo, da se je s tem postopkom povečala transplantacijska dejavnost, za katero gotovo potrebujejo zdravnike. Človek, ki bi umrl z evtanazijo ali asistiranim samomorom, ne bi smel biti darovalec organov, saj je to etično več kot sporno.

Samo peščica najbogatejših držav na svetu je sprejela take zakone. Zakaj? Kje je humanizem? Kje je visok odnos do nedotakljivosti človekovega življenja? Gotovo črna celina, celotna Azija, Indija, pa tudi Kitajska, Japonska in Rusija ne bodo sprejele takih zakonov. Kam vendar to pelje belo raso, ki ima tako majhno nataliteto? Življenje je najvišja vrednota, največ, kar imamo, čeprav nismo popolnoma zdravi in morda ne več mladi. Večina starejših je vse življenje trdo delala za to državo in v njej želi brez pritiskov naravno tudi umreti.

»Paliativna oskrba se sicer širi, a bi bilo potrebno vložiti več sredstev in ustrezno nagraditi predane sodelavce.« FOTO: Tatjana Splichal

Skozi vsa obdobja – od antike do srednjega in novega veka – so za bolnimi posamezniki stale njihove družine, pogosto tudi cerkveni redovi.

Vrniva se k enciklopedičnemu projektu. V četrti knjigi ste predstavili tudi paliativno medicino. Mnogi so prepričani, da je paliativa pri nas šele v povojih, da je komaj komu dostopna. Kakšen je vaš pogled na razvoj na tem področju?

Paliativna medicina je od nekdaj obstajala, čeprav je ne poznamo pod tem imenom. Gre za družinsko ali skupnostno spremljanje bolnih in pomoči potrebnih na najboljši možni način do njihovega naravnega konca. Skozi vsa obdobja – od antike do srednjega in novega veka – so za bolnimi posamezniki stale njihove družine, pogosto tudi cerkveni redovi. Danes nekateri bivajo v domovih starejših, drugi so v domačem okolju, tretji imajo pomoč na domu ...

Onkologinja Metka Klevišar je bila prva, ki je v novi Sloveniji ustanovila Slovensko društvo hospic. Z zdravnico in prijateljico Julko Žagar je pripravila okoli tisoč predavanj po vsej Sloveniji na različnih ravneh, da bi ozaveščala o potrebi spremljanja bolnikov pri njihovem umiranju. Za svoje delo je bila nagrajena z nazivom Slovenke leta. Paliativna oskrba bolnikov se je tako postopoma formirala. S svojimi mobilnimi enotami spremlja bolnike na domovih, kjer ti najraje bivajo. Nekateri predeli Slovenije so v tem pogledu že zelo dobro oskrbljeni. Na primer na Gorenjskem je anesteziologinja mag. Mateja Lopuh s svojo mobilno ekipo delovala v duhu 24/7 skozi vse leto. S tem je umiranje na domu dvignila s 40 % na ok. 90 %. To je najlepši in najboljši možni rezultat paliativne oskrbe.

Družina bi morala ponovno dobiti pomembnejše mesto, saj se prav v njej najmočneje gojijo medčloveški odnosi in čustva.

Ali imate torej zaupanje, da lahko paliativna oskrba omogoči takšne razmere, v katerih ljudi ne bo strah trpljenja in iskanja samousmrtitvenih ali evtanazijskih izhodov iz tega strahu?

Paliativna oskrba se sicer širi, a bi bilo potrebno vložiti več sredstev in ustrezno nagraditi predane sodelavce. Nenehno moramo pozivati k medčloveškemu sodelovanju in medsosedski pomoči ter se oddaljiti od samozadostnosti. Družina bi morala ponovno dobiti pomembnejše mesto, saj se prav v njej najmočneje gojijo medčloveški odnosi in čustva.

Še letos naj bi izšla peta knjiga Zgodovine zdravstva in medicine na Slovenskem. Kaj bo prinesla?

Peta in hkrati zadnja knjiga zgodovine zdravstva in medicine na Slovenskem bo prikazala razvoj pediatrije, psihiatrije, zdraviliške medicine, zdravstvene nege, medicinske etike, duhovne oskrbe bolnikov, zdravniških organizacij in še kaj.

V pogovoru z bolnišničnim duhovnikom Mirom Šlibarjem na Hipokratovem srečanju v Celju. FOTO: Bogomir Štefanič

Po padcu komunizma v Evropi se je tudi v novi državi Sloveniji ponovno vzpostavila duhovna oskrba bolnikov s kapelami po bolnišničnih ustanovah in delovanjem bolnišničnih duhovnikov v njih.

Ker se pogovarjava za katoliški tednik: ali lahko vnaprej odstrete vpogled v dosedanji razvoj in pomen duhovne oskrbe bolnih in ostarelih?

Duhovna oskrba bolnikov je bila skozi stoletja krščanstva skrb, ki so jo prevzemale redovnice in kurati v različnih zdravstvenih ustanovah. Skozi čas je v nekomunističnih zahodnih državah ta praksa ostala neokrnjena tudi pri sicer sekularizirani družbi. Nova ideologija pa je v slovenskih bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah odpravila cerkve in kapele, prepovedala kurate in 8. marca 1948 izdala odlok, da se mora negovalno redovno osebje preobleči v civil ali zapustiti zdravstvene ustanove. S tem smo čez noč izgubili sestre – samo usmiljenk je bilo takrat okoli 600, poleg tega so bili še redovi, kot so Marijine sestre čudodelne svetinje, šolske sestre idr. Po padcu komunizma v Evropi se je tudi v novi državi Sloveniji ponovno vzpostavila duhovna oskrba bolnikov s kapelami po bolnišničnih ustanovah in delovanjem bolnišničnih duhovnikov v njih. Številni bolniki iščejo njihovo pomoč in so jim hvaležni za podelitev zakramentov, pogovore in spodbude.

Pogovor je v skrajšani obliki objavljen v 13. številki Družine.

Saša Markovič, Recenzija internistične knjige Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, Zvonka Zupanič Slavec, Isis, 1. 5. 2025