Letošnje spominske slovesnosti v Kočevskem rogu se je udeležil cerkveni in državni vrh, slednji v zasedbi, ki je ne pomnimo. Kako presojate pomen udeležbe predsednikov države in vlade ter sporočilnost njunih besed?

Nova Slovenska zaveza že 30 let organizira spominske slovesnosti zato, da se na njih spominjamo žrtev revolucije, njihove človeške usode in dediščine, ki so nam jo tako žrtve kakor njihovi rablji zapustili v lastnino. Slovesnosti so torej namenjene refleksiji zgodovine, ki je izhajala iz revolucije in smo v njej še danes. Zato politikov praviloma ne vabimo k nagovoru na spominskih slovesnostih, še zlasti ne v Kočevskem rogu. Da smo letos napravili tako veliko izjemo, je več razlogov. Prvič, naposled smo prišli na pravi kraj smrti naših mučenih in pobitih; že to je v nekem smislu simbolični nov začetek. Drugič, pojmovanje sprave, zastavljeno pred 30 leti, je zašlo v globoko krizo, treba ga je preseči. Tretjič, obhajamo 30. obletnico slovenskega osamosvajanja, za katerega smo mnogi prepričani, da je notranje povezano s trpljenjem naših pobitih. Četrtič, imamo predsednika vlade, ki je sin rešenca iz roškega brezna in mu gre v nekem smislu naravna pravica, da na tem mestu spregovori, in ki razume veliko zlo komunistične revolucije, ki nerazrešeno steguje svojo mrtvo težo iz preteklosti v sodobnost, v naš živi čas. In ne nazadnje, imamo predsednika države, ki je izmed vseh akterjev politične levice napravil največjo pot, da bi se približal in razumel nasprotno stran, in se iskreno trudi delovati za spravo. Ti razlogi so se ujeli v sklep, da ju kot najvišja predstavnika slovenske države povabimo k besedi.

Kot ste dejali, letos mineva 30 let od prve roške pogrebne maše. Kaj se je po vaši presoji v tem času v odnosu do roških in drugih žrtev revolucije ter v slovenskem spravnem procesu, ki se je takrat začel, spremenilo, kaj morda ostaja, kot je bilo?

Okrog leta 1990 sta zlasti zakonca Hribar izoblikovala koncept sprave, ki ga lahko nekoliko grobo, vendar primerno poenostavimo takole: »domobranci so izdajalci; vendar je to, da so jih pobili, zločin; njihova smrt je v nekem občečloveškem smislu ’sveta’ in kot ljudje imajo neodtujljivo pravico do groba«. Ta koncept sprave je daleč od resnice o žrtvah, zato ga lahko kratko poimenujemo »sprava brez resnice«. Bil je zelo vpliven, po njem je slovenska država usmerjala svoja »spravna« dejanja, kolikor jih je bilo. Toda v 30 letih se je pokazalo, da je ta koncept v globokem protislovju, saj temelji na stari laži o tem, kaj so pobiti v svojem življenju bili ali hoteli biti. S tem vključuje bistveno nespoštovanje do mrtvih. Ta zamisel ne vodi nikamor in je praktično mrtva.

Toda Slovenska akademija znanosti in umetnosti ob 30. obletnici prve roške maše tik pred dnevom državnosti prav v tem duhu prireja simpozij z naslovom »Slovenska sprava«. Ali je Nova Slovenska zveza povabljena k razpravi? Kaj si pri NSZ obetate od takih dogodkov?

Omenjeni simpozij res poteka na SAZU, vsebinsko pa ga verjetno snujeta zakonca Hribar. Sklepam, da bo to zagovor njunega gledanja na spravo. Najvišja slovenska znanstvena ustanova bo tako žal gostila simpozij o spravi, kamor ni bila povabljena ne Nova Slovenska zaveza ne Gibanje ob lipi sprave ne predsednik vladne komisije za prikrita grobišča ne ustanova Memores ne Jože Možina ali kdo od njegovih pričevalcev – skratka, na simpozij ni vabljen nihče, ki bi lahko legitimno zastopal glas mučenih in pobitih žrtev.

Maša je bila letos prvič pod Macesnovo gorico, kjer vzporedno z izkopom, ki nas je približal posmrtnim ostankom žrtev, ob breznu nastaja večji urejen prostor. Ali bo to morda stalno prizorišče prihodnjih spominskih maš?

To vsekakor želimo. Verjetno je bil s to mašo in slovesnostjo storjen korak, po katerem ni več mogoče nazaj.

»Branili so to, kar so bili in kar so hoteli biti«

Nagovor dr. Matija Ogrina po letošnji spominski maši pri breznu pod Macesnovo gorico


V imenu Nove Slovenske zaveze sta venec pri breznu pod Macesnovo gorico položila Janko Maček in dr. Helena Jaklitsch.

V nekem poetičnem stavku pravi Ivan Cankar o naših starejših pisateljih: Lepo teče beseda našim starim, kakor da bi mi od daleč šumeli notranjski gozdovi …

Ta lepa podoba, notranjski gozdovi, ki nam od daleč šumijo v vetru, ima po letu 1945 vse drugačen pomen. Usodno drugačen – zaradi strahot, ki so jih ti gozdovi morali gledati: oslabljene, dehidrirane, izmučene domobrance, ki jih še tik pred breznom okrutno pretepajo in ki nazadnje ustreljeni, mnogi še živi, padejo v globino.

V širnih notranjskih gozdovih pet kilometrov ne pomeni veliko. Toda pet kilometrov med breznom pod Krenom in breznom pri Macesnovi Gorici je velika razdalja. Je razdalja med napačnim in resničnim krajem spomina na pobite domobrance. Niti te prave lokacije nam predstavniki revolucionarne oblasti niso hoteli povedati; celo to so morali pogumni pričevalci in iskalci odkriti sami.

Resnica o pravem kraju njihovega trpljenja in smrti nam je roške žrtve približala. Najprej nam jih je približala v krščanskem pomenu spoštovanja pokojnih zaradi vere v vstajenje in večno življenje. Želimo si, da bi na tem kraju, kjer so tekle njihove poslednje ure, kjer so se vlekli njihovi zadnji, strašni trenutki, bolje razumeli tudi njihove poprejšnje ure: ure, ko so v letu 1942 nemočno gledali krvave umore v svojih vaseh; ure nočnega strahu, ko so v temi prisluškovali, kdaj bodo partizani obkolili njihovo hišo; ure, ko so mukoma spoznavali, da morajo zapustiti polja in kmetijo, prijeti za orožje ter reševati sebe in svoje; in ure, ko so se poslavljali od svoje žene, staršev, bratov. Vse to nam je ob robu brezna, v katerega so padali, bolj živo pred očmi, ker so se tu, na tem kraju, vse te ure resnično iztekle.

Šele ko se zamislimo v te usodne ure njihovega življenja, lahko razumemo, kaj so hoteli in kaj so morali. Ne glede na to, kakšna je bila groza, v katero so se iztekle ure njihovega življenja, in kakšna je bila nesreča njihovih družin, se onkraj vseh robov vseh brezen dviguje nekaj velikega: ko so vaški stražarji in domobranci branili svoje hiše in vasi, niso branili le svojih golih življenj, marveč tudi svoj način življenja, to je, svojo kulturo: branili so tradicijski slovenski svet, kot ga je poosebljala verna kmečka družina. Ali z besedami Justina Stanovnika: niso se slučajno zbrali in niso slučajno postali skupina, »ampak zato, ker so hoteli braniti sebe, svojo družino, svojo vas, svojo slovensko in krščansko tradicijo – svojo v zgodovini pridobljeno istovetnost, svojo identiteto – to, kar so bili, po slovensko povedano. Branili so to, kar so bili in kar so hoteli biti.« (Zaveza 75)


Spominsko slovesnost je v imenu Nove Slovenske zaveze povezoval Peter Sušnik.

To je za nas bistveni del resnice. Brez nje ne vidimo možnosti za napredek v notranjem zedinjenju, ki ga imenujemo sprava. Naše mnenje konec koncev ni merodajno. Merodajno je, kar nam izpričuje zgodovina zadnjih 30 let od slovesnosti leta 1990 do danes: brez prodiranja v resnico o žrtvah ne moremo premagati razpora, ki so ga v nas zasekala roška brezna. Leta 1990 in že prej so zasnovali, kot vemo, koncept »sprave« brez resnice o tem, kaj so stražarji in domobranci bili in hoteli biti. Zadnjih 30 let izpričuje, da je ta koncept propadel, ker je protisloven; še več, izkazal se je kot mrtva teža, ki nas duši. Medtem so namreč zmota in ignoranca zarezale tudi v nove rodove Slovencev razpor, ki se zdi nepremagljiv.

Toda ta razpor v resnici poteka v vsakem od nas: vsako človeško srce je prizorišče odločitve in prizadevanja za pristnost in resnico; vsak od nas more, če hoče, izvedeti več, razumeti več, si osvojiti večji izsek resnice; vsakdo more dalje in globlje prodirati v to, kar je res – in zato je veliki slovenski razpor moč premagati.

Verjamemo, da se ure bitja in smrti naših domobrancev niso iztekle v nič, ampak v novo razsežnost življenja. Krščanska omika, ki so jo skušali rešiti in ohraniti, ni v celoti izgubljena; izgubljena je bila v krvavem, barbarskem času, ki je sledil; ni pa izgubljena kot duhovna vrednota, vpisana v naše izročilo in z njihovo smrtjo povzdignjena tudi nad čas.

Ko nam od daleč šumijo notranjski gozdovi, njihov glas ne prinaša le spomina na bolečino. Ko nam od daleč šumijo notranjski gozdovi, njihovo sončno šumenje združuje naš čas z neminljivim časom naših pokojnih – in zato obuja v nas up, elan in razmah.



Fotografije: Bogomir Štefanič