Drugi obisk papeža Janeza Pavla II. je bil poseben za nas ne le zaradi papeža, temveč tudi zaradi beatifikacije Antona Martina Slomška, prvega mariborskega škofa in buditelja slovenske narodne zavesti.

Sedem mesecev pred papeževim drugim obiskom, 15. februarja 1999, je apostolski nuncij nadškof dr. Edmund Farhad sporočil, da bo papež Janez Pavel II. 19. septembra 1999 v Mariboru slovesno razglasil škofa Antona Martina Slomška za blaženega. S tem se je končal dolgotrajen postopek, ki se je začel že leta 1862, ko je Slomšek še živel.

Dr. Marjan Turnšek je postopek razdelil med tri obdobja:

- pripravljalno obdobje (1862-1925)
- škofijski del postopka v Mariboru (1926-1962)
- apostolski del postopka (1963-1999)

Zadnja faza se je začela, ko je vsa potrebna dokumentacija prispela v Rim, končala pa se je z beatifikacijo leta 1999. Od takrat praznujemo Slomškov god 24. septembra, obletnico njegove smrti (umrl je leta 1862) in molimo, da bi bil kmalu razglašen z svetnika. Pred beatifikacijo je bil to dan spodbude in molitve za beatifikacijo. Nedeljo, najbližjo Slomškovemu godu, praznujemo kot Slomškovo nedeljo.

Anton Martin Slomšek se je rodil na Slomu pri Ponikvi 26. novembra 1800, istega leta kot pesnik France Prešeren, s katerim sta se spoznala in spoprijateljila v Ljubljani, Slomšek pa je pozneje bral tudi Kranjsko čbelico. Poleg Ljubljane se je šolal tudi v Celju, Senju in Celovcu. Novomašniško posvečenje je prejel leta 1824. Služboval je na Bizeljskem, v Novi Cerkvi pri Vojniku, Celovcu, Vuzenici, nato v Št. Andražu v Labotski dolini na avstrijskem Koroškem, zatem pa se je vrnil v Celje. Poleti leta 1846 je bil posvečen v škofa. Njegovo škofovsko geslo je bilo vodilo svetega Ignacija Lojolskega: Vse v večjo Božjo slavo in zveličanje duš. Bil je »prvi mariborski škof, narodni buditelj, vzgojitelj, pisec,« kot piše na njegovem spomeniku pred mariborsko stolnico. Med škofovskim delom je namreč prenesel škofijski sedež iz Št. Andraža v štajersko prestolnico in določil severno narodnostno mejo, ki je še vedno veljavna. Maribor pa je s škofijskim sedežem doživel kulturni, izobraževalni, versko-duhovni in narodnostni razcvet. Štajerci so bili združeni v eno škofijo, s čimer je želel Slomšek pripomoči k zajezitvi potujčevanja.

Za razcvet pa je imel velike zasluge tudi blaženi Anton Martin Slomšek. Pisal je pesmi, kratke zgodbe, pridige, članke in življenjepise o pomembnih ljudeh, zlasti svetnikih. Veliko njegovih pesmi je ponarodelo, veliko jih je preuredil iz znanih narodnih. Objavljal je v zborniku Drobtinice, ki ga je sam ustanovil. Slovencem je želel z založbo omogočiti, da bi čim več brali slovenske duhovna, vzgojna in zabavna besedila, kar mu je uspelo z Mohorjevo družbo. V »abecedni vojni« se je zavzel za metelčico, ki se mu je zdela sprejemljiva za vse Slovence, zato jo je sprejel v šolstvo. Nato pa je sprejel tudi bohoričico in prav on je bil zaslužen za to, da se je uveljavila gajica, pisava, v kateri je napisan tudi ta članek. Kot šolski nadzornik se je zavzvel za slovensko besedo med mladino, spodbujal učence k pisanju, kritiziral mehansko učenje, odpiral nove šole in pouk popestril s pesmimi, kar je spodbujal tudi pri drugih učiteljih.