Med molžo krav je nato naslednje dni opazovala, kako so se zapolnila še preostala gnezda. Z otroki zdaj vsako leto čakamo štorklje. Te so meni sicer v krajih pod Alpami še vedno čudo, medtem ko se otroci bolj čudijo mojemu čudenju kot štorkljinemu gnezdu v sosednji vasi.

Do ptic, ki vsako jesen odrinejo proti jugu in se nato vsako pomlad vrnejo, čutim veliko spoštovanje. Točno vedo, kdaj in kam morajo odleteti. Brez koledarja, ure, zemljevida, kompasa, GPS-a, pametnega telefona v dovršeno zarisanih jatah družno preletijo na tisoče kilometrov v kraje, kamor jih vleče daljši dan in potreba po hrani.

Kot ptice selivke me navdušujejo tudi zgodbe ljudi, ki so imeli pogum in zapustili znane poti, vonje, odnose, domače ognjišče ter se preselili v tuje, novo in neznano okolje. Nekateri bližje, drugi dlje, vsak s svojim razlogom, upanjem, željami in potrebami. Prav neverjetno je, da je tudi človek kot ptica selivka, ki vedno najde svoje gnezdo, sposoben ponovno najti občutek domačnosti in na no...