Založba ZRC je izdala šest knjig s področja jezikoslovja in literarne zgodovine ter o ptujskem dominikanskem samostanu.

Ptujski dominikanski samostan

Dr. Branko Vnuk, kustos Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, in dr. Marjeta Ciglenečki, upokojena profesorica Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske Fakultete Univerze v Mariboru, sicer pa neutrudna skrbnica in promotorka ptujske kulturne dediščine, sta se v knjižici Ptujski dominikanski samostan (Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta) posvetila enemu osrednjih spomenikov ne le na Ptuju, temveč tudi v Sloveniji.

Od ustanovitve leta 1230 je bil dominikanski samostan 555 let duhovno in kulturno središče, z arhitekturo, poslikavami in drugimi umetninami, ki so zanj nastale v srednjem veku in baroku, pa ostaja v fokusu umetnostnozgodovinskih raziskav in turistične promocije tudi danes.

Tako imenovani projekt prenove je mesto in spomeniško varstvo predstavil v podobi, zaradi katere je zavzetost avtorjev, da pozornost obiskovalcev od neustreznih posegov preusmerita k izjemni zgodovini in umetnostnim kakovostim dominikanskega samostana, nadvse hvalevredna.

Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov

V knjigi Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov (Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede) Matej Šekli obravnava nastanek slovanskih geolektov hierarhične stopnje jezika iz njihovega skupnega jezikovnega prednika, praslovanščine (do ok. leta 800) preko staroslovanskih geolektov (ok. leta 800–1000).

Pri modeliranju lingvogenez so za vsak slovanski jezik upoštevani njegovo staroslovansko izhodišče (enotno ali neenotno) in težnja v njegovem jezikovnem spreminjanju (divergentno ali konvergentno), določene so njegove definicijske lastnosti, ki so intepretirane kot inovacije oz. arhaizmi znotraj areala.

V uvodnem poglavju je predstavljeno genetsko/genealoško jezikoslovje (tj. primerjalno jezikoslovje in narečjeslovje).

V osrednjih treh poglavjih je obravnavano postopno oblikovanje slovanskih jezikov znotraj treh osnovnih slovanskih makroarealov (južna, vzhodna in zahodna slovanščina), v dodatnem poglavju pa še delitev slovenskih in osrednjejužnoslovanskih, predvsem kajkavskih narečij, pri čemer je posebna pozornost namenjena slovensko-osrednjejužnoslovanski zemljepisni jezikovni meji.

Delo je hkrati tudi prispevek k splošni teoriji in metodologiji genealoškega jezikoslovja, ki ju je mogoče aplicirati tudi na drugo jezikovno gradivo.

Slovenska literarna veda od začetkov do druge svetovne vojne

Knjiga Slovenska literarna veda od Trubarja do druge svetovne vojne (Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede) je življenjsko delo Darka Dolinarja, strokovnjaka za zgodovino in metodologijo literarne vede na Slovenskem.

Njegova knjiga prvič pri nas v obliki znanstvene sinteze predstavlja razvoj strokovnega in znanstvenega obravnavanja literature od zametkov v obdobju reformacije prek baročnega in razsvetljenskega polihistorstva ter začetkov nacionalne literarne zgodovine v 19. stoletju do vzpostavitve literarne vede kot temeljne univerzitetne discipline leta 1919 in nadaljnjega razvoja njenih različnih usmeritev, med njimi tudi primerjalne književnosti, vse do začetka druge svetovne vojne.

Dolinarjevo delo odpravlja dolgoletno vrzel v slovenski literarni vedi, ki je sicer ne bi in še dolgo ne bo zapolnil nihče drug.

Slovenski literarni znanstveniki, raziskovalci, učitelji in študenti književnosti v dobi nemara najhujše krize humanistike za bolj premišljen in prodoren odziv nanjo potrebujejo trdne opore v historični vednosti o zasnovah, pomenu in razvojnih premikih ter predhodnih krizah svoje discipline. Dolinarjeve knjiga tako zaledje vsekakor zagotavlja.

Leksikalna sinonimija v Sinonimnem slovarju slovenskega jezika

Knjiga Jerice Snoj Leksikalna sinonimija v Sinonimnem slovarju slovenskega jezika (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša) prinaša leksikografski pogled na razmerje med leksikalno sinonimijo, kot živi v variantnih ubeseditvah individualnih vsebin, in pomenskim jezikovnim opisom, kot ga omogoča prikaz sinonimov v slovarskem priročniku.

Delo temelji na slovaropisnih izkušnjah, kot jih je omogočila izdelava Sinonimnega slovarja slovenskega jezika (2016), vsebinsko pa teži k prikazu splošnih slovaropisnih dejstev, udeleženih pri izdelavi sinonimnega slovarja kot tipa slovarskega priročnika.

Praktični namen monografije je, da prinaša prikaz ozadja, na katerem so se sprejemale slovaropisne odločitve v zvezi s SSSJ, kar naj bi omogočalo, da se v prihodnje ta slovarski priročnik ustrezno dopolnjuje. S tem, ko monografija ob primeru SSSJ neposredno prikazuje povezavo med leksikološkim védenjem o leksikalni sinonimiji in praktičnimi postopki v slovaropisju, govori tudi splošno o razmerju med jezikovno resničnostjo, ugotovljivo v besedilnih uresničitvah, in zmožnostih slovaropisja, ki ima nalogo to resničnost uporabno uprizarjati v slovarskih priročnikih.

S tem monografija izpolnjuje vlogo splošnega leksikološko-leksikografskega priročnika in se v slovenističnem slovaropisju pridružuje prizadevanjem, da se praktično slovaropisno delo povezuje s pomenoslovno utemeljenim razmišljanjem, ki naj dani slovarski priročnik ustrezno umesti v širši (tj. ne zgolj uporabnostno omejeni) okvir razmišljanja in védenja o jeziku.

Teologija reformatorja Primoža Trubarja

Knjiga Gerharda Giesemanna Teologija reformatorja Primoža Trubarja (Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede) obravnava teologijo reformatorja Primoža Trubarja, s čimer zapolnjuje tako rekoč edino večjo vrzel na področju študij dela našega pomembnega protestantskega pisca.

Na Trubarja, kakor ga doživljamo danes, v nacionalni perspektivi, in na njegovo vlogo v 16. stoletju pogleda s teološkega vidika.

Avtor se je posebej posvetil vprašanju virov za Trubarjeva teološka dela in vprašanju njihove izvirnosti. Pri tem je analiziral predvsem Trubarjeve katekizme, slovenske in nemške uvode k prevodom svetopisemskih besedil in cerkveni red.

Na podlagi primerjanja različnih protestantskih teoloških besedil je ugotovil, da se je Trubar v tako rekoč vseh pogledih zvesto opiral na Martina Luthra, njegove sodelavce, posebej Brenza, Melanchthona in Dietricha, in wittenberško vejo reformacije.

Pri razlaganju Pavlovih pisem je Trubar Luthru sledil v interpretiranju opravičenja, postave, milosti, izvirnega greha, človekove narave, kristologije itn.

Pomembnost Trubarjeve teologije tako ni v izvirnosti vsebine ali v nagibanju k cvinglijanstvu, kakor so zatrjevali mnogi starejši raziskovalci, temveč v izvirnosti načina posredovanja utrjenih luteranskih dogem slovenskemu ljudstvu.

Primož Kozak Zbrano delo, 5. knjiga. Dramski spisi IV / Kongres

Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede je izdal peto knjigo Zbranega dela pisatelja Primoža Kozaka, ki obravnava gledališko dramo Kongres. Urednik je Dušan Voglar.

Med Kozakovimi dramami Primoža Kopzaka je Kongres najbolj neposredno odprt za dialog s posameznikom o njegovem bivanju. Zelo dosledno je namenjen t. i. ontološki funkciji gledališča, ki po Kozakovi razlagi predvsem pomeni, da gledališče zmore v človeku ustvarjati notranjo eksistencialno napetost med resnico in neresnico, med bitjo in nebitjo.

Dramo je izoblikoval leta 1967 na podlagi svojih neprizanesljivo kritičnih filozofskih in etiških spoznanj o slovenski in evropski sočasni stvarnosti, zlasti še o položaju, vlogi in aktivizmu intelektualcev in sploh mislečih ljudi v njej.

S svojim odporniškim dejanjem, z alegorijskim prikazom spopadov in prizadevanj na univerzi je razkril bistvo dogajanj v družbi. V dramo je vgradil svoje še vedno nagovarjajoče ideje o posamezniku, kulturi in družbi, svojo perspektivo.

Z dramaturškimi zaostritvami, uvedbo groteske in usmerjanjem k negaciji negiranja vrednot je omogočil, da jo gledalstvo in bralstvo prepozna in o njej razmisli.