V zahvalo za papeževanje svetega očeta Frančiška je njegov predstavnik v Sloveniji, apostolski nuncij nadškof Juliusz Janusz, v sredo, 27. junija, s pogledom, uprtim v praznik sv. apostolov Petra in Pavla (29. junij), k maši povabil slovenske škofe, duhovnike, redovnice in redovnike, člane diplomatskega zbora, predstavnike drugih verskih skupnosti, političnega in civilnodružbenega življenja ter verno občestvo. Mnogi so se vabilu odzvali in tako so ob nadškofu Januszu somaševali vsi slovenski ordinariji, še drugi pomožni in upokojeni škofje ter skoraj 50 duhovnikov – tokrat prvič v neposredni soseščini apostolske nunciature, v jezuitski cerkvi sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani (prejšnja leta je bila maša ob praznovanju letne slovesnosti Frančiškovega pontifikata v ljubljanski stolnici).

Zgodba o obrobju

Prav na večplastno pomenljivost te selitve je nuncij Janusz najprej opozoril v svojem mašnem nagovoru, ko je izrazil pričakovanje, da »bo papež Frančišek, ki je tudi član Družbe Jezusove, vesel, ko bo slišal, da smo se letos ob praznovanju njegovega papeževanja preselili iz stolnice nekoliko bolj na obrobje. Gre bolj za miselno obrobje, saj smo dejansko še vedno v središču mesta Ljubljana.«

Ob tem je nuncij spomnil še na dve dejstvi, povezani s cerkvijo sv. Jožefa: stoji na ulici, ki je posvečena papežu sv. Janezu Pavlu II., zgodba te cerkve pa v veliki meri ponazarja zgodbo zadnjih desetletij slovenskega katoliškega občestva. Cerkev je bila namreč, kot je zbranim pojasnil nuncij, v času komunizma predelana v filmski studio, za bogoslužje pa v celoti vrnjena šele leta 1996, ob prvem pastoralnem obisku papeža Janeza Pavla II.

Ateistični politični sistem je želel vero potisniti na obrobje in vernikom odvzeti prostor za češčenje Boga, Marije, svetega Jožefa in za obhajanje evharistične daritve, je nekdanje razmere opisal nuncij. Morda bo kdo rekel, da so tisti »grdi časi nazadnjaštva, odprte vojne proti Cerkvi, proti krščanskim vrednotam že grd spomin in da Boga lahko svobodno častimo«, vendar po nuncijevem prepričanju ni tako, o čemer pričajo številni aktualni dogodki. Nadškof Janusz je tako opozoril na »neverjetne, vznemirljive novice«, ko hoče ljubljanska občina odvzeti šentviško pokopališče in prosto razpolagati z zemljiščem. »Pri miru se ne pusti niti mrtvih kristjanov,« je bil na poteze lokalnih oblasti kritičen papežev predstavnik.

Sploh je po Januszovih besedah prav Šentvid pri Ljubljani kraj, kjer se ta čas zgošča nespoštovanje krščanskih vrednot. Tudi katoliški osnovni šoli, ki deluje v okviru šentviškega Zavoda sv. Stanislava, »že več let zavračajo pravično podporo, kakršno prejemajo državne šole«, to pa oblasti počnejo v nasprotju s 57. členom ustave, v nasprotju z odločitvijo ustavnega sodišča iz leta 2014 in v nasprotju s sporazumom o pravnih vprašanjih, podpisanim med Svetim sedežem in slovensko vlado, ratificiranim leta 2004.

Na tej točki se je nuncij dotaknil tudi aktualnih političnih razmer po nedavnih državnozborskih volitvah. Izrazil je namreč upanje, da »bo nova vlada končno naredila konec tej zlorabi zakona«, pa še čemu drugemu. Ni namreč »dovolj hoditi v Rim pozdravljat svetega očeta, ga vabit, naj obišče Slovenijo, če nočemo vojaškega ordinariata, formalne zakonodaje, ki bi dovoljevala duhovno oskrbo v vojski, policiji, v bolnišnicah, v zaporih«.

Nadškof Janusz je ob tem podaril, kako so vsi papeži zadnjega obdobja, Pavel VI., Janez Pavel II., Benedikt XVI. in sedaj papež Frančišek, vedno izkazovali veliko naklonjenost in simpatijo do slovenskega ljudstva, ker je »to ljudstvo trpelo tekom stoletij, predno je postalo neodvisno«. Sveti sedež je pod vodstvom Janeza Pavla II. med prvimi priznal slovensko neodvisnost in pozneje dvakrat obiskal svobodno Slovenijo. Ob nanizanih dejstvih, ki kažejo na ovire pri normalnemu sodelovanju med Cerkvijo in slovensko državo, se je zato nuncij zaskrbljeno vprašal: »Quo vadis, Slovenia? (Slovenija, kam greš)?«

Naučiti se posloviti

Perspektiva, iz katere nadškof Janusz postavlja to vprašanje, pa se bo zanj osebno kmalu spremenila. Kot je dejal v mašnem nagovoru in nato tudi v priložnostnem govoru ob sprejemu za goste na vrtu apostolske nunciature, je bil ta papežev praznik verjetno zadnji, ki ga je priredil v Sloveniji. Marca prihodnje leto bo namreč dopolnil 75 let, zato se mora, povedano z besedami papeža Frančiška, »naučiti posloviti«.

Očitno to slovo zanj ne bo čisto preprosto. Čeprav je po lastnih besedah v Sloveniji doživljal tudi težke čase (spomnimo se denimo zapletov okoli nunciature, razmer v Cerkvi na Slovenskem, povezanih z mariborsko zgodbo ipd.), izkušnje tukajšnjega službovanja »ne bi zamenjal z nobeno drugo«. V Sloveniji se je naužil lepo pokrajine in kulinarike, zlasti pa je srečal veliko pobožnih, velikodušnih, dobrodelnih ljudi.

Tudi zato je ob sklepu mašnega nagovora (v katerem je pomemben del namenil teološkemu razmišljanju o tem, kako zadnji trije papeži odgovarjajo na Jezusovo vprašanje apostolu Petru: »Ali me ljubiš …?«) dejal: »Ne pozabímo prositi Boga za milost, da bi ohranil vašo lepo domovino Slovenijo v veri in krščanskem življenju. Tako kakor je nuncij na Danskem, Slovenec msgr. Jože Žabkar, priporočal škofom nordijskih držav: »Bleiben Sie katholisch! (Ostanite katoliški!)«



Fotografije: Tatjana Splichal